Prvič očka in še kaj…

Pred dvemi leti, dan pred tvojim rojstvom, sem z žalostjo pospremil tvojo mamico v porodnišnico,kjer naj bi čakala na tvoj prihod v najin dom…to naj bi trajalo približno deset dni. Žalosten sem bil, ker nisva bila skupaj, po drugi strani pa zelo nestrpen in neučakan, da te ugledam, da te stisnem v svoje naročje…ker je bila tudi mamica zelo žalostna zaradi tega ker nisem bil ob njej, izgleda, da si tudi ti to čutila in si vzela stvari v svoje rokice in si hotela že kar naslednji dan k nama…

Naslednji dan proti večeru, ob 18:23 si zagledala svetlobo tega sveta in začelo se je naše druženje…spremenila si mi življenje in to še na boljše, kot je bilo do takrat.

Včeraj si praznovala svoj 2. rojstni dan… VSE NAJBOLJŠE MOJA NEŽA…srečen sem in ponosen nate…

Zelo, zelo te imam rad…

tvoj tata

Letošnji pust, je bil Nežin prvi pust v pravem smislu besede. Lani je bila res premajhna za kakšne pustne neumnosti, saj ni hodila, pa še plazila je bolj slabo. Letos pa je bilo zato drugače in še bolj veselo zaradi tega.

Glede na to, da je zelo za štose in rada uganja norčije, sem bil prepričan, da jo ne bo težko pripraviti na to, da sodeluje v maškarah. Kostim je brez problema oblekla že pred tremi tedni, zataknilo pa se je pri lasulji. Ne in ne….ni šans, da bi jo dala na glavo…tudi podkupovanje ni vžgalo…bila je neomajna v svoji nameri, da tega ne bo imela na glavi, tako da sva se z Mirjam odločila, da bo pač imela namesto nje samo kapo.

Prišla je sobota, Mirjam je bila v službi, midva pa sva se po zajtrku začela pripravljati za njeno prvo maškarado. Pri oblačenju je aktivno sodelovala tako kot vedno, ko pa sem ji hotel dat na glavo kapo, pa me je šokirala…dobesedno je  zahtevala, da mora imeti lasuljo. Niti malo nisem premišljeval, ampak sem ji jo kar takoj posadil na glavo, da se ne bo premislila.

Na ulici pa se je potem vse dogajalo zelo spontano. Bilo je veliko njenega veselega kričanja, metanja konfetov, ogledovanja drugih maškar…z veseljem je sprejela nekaj sladkarij, ki so ji ponujali mimoidoči… pa požela je veliko navdušenja od vseh, ki so naju srečali. Popoldan, ko smo bili zunaj vsi trije skupaj, pa smo srečali tudi njenega prijatelja Matička z mamico in spet je bilo veselja ogromno, saj sta oba prav uživala vsak v svoji novi podobi.

V nedeljo sva jo pa peljala na maškarado v Gostinsko šolo, kjer so organizirali pustno rajanje za otroke. Neža je uživala, saj je bila glasna glasba, pa še vrteli so vse njene znane pesmice. Vseskozi je plesala, migala, ploskala…prav lepo jo je bilo gledati, saj se je videlo, da zelo uživa.

Njen prvi pust je za njo…no, ne še čisto, saj je morala danes v vrtec prinesti s seboj njen kostim in lasuljo, Njihove pridne vzgojiteljice jih bodo namreč našemile in zarajale skupaj z njimi. Zagotovo ji bo lepo, tako kot ji je bilo čez vikend z menoj in njeno mamico.

V vseh mojih zapisih pa še nisem omenil na čem in kje spi Neža. Kot dojenčica je prve tri mesece spala v spalnici (da je bila ob mamici ) v zibelki, katero nam je posodila soseda Barbara. Še pred dopolnjenim tretjim mesecem, pa se je že preselila v svojo sobico, v svojo taveliko posteljo. 

Ta postelja ni nič posebnega, ali pač…stara je približno 25 let - takrat jo je njen dedi¹ namreč “zadel” na srečolovu in tega ni omenil nikomur…shranil jo je in čakal na svojega prvega vnuka oz.vnukinjo. No, z bratom sva ga kar dolgo pustila čakati , ampak tudi to se je zgodilo…rodila se je Neža in takrat smo presenečeni izvedeli za to zgodbo.

Marsikdo iz mojih krajev², bo spoznal to posteljo, katero uporablja moja hči…narejena je bila v Radečah - v lesni tovarni Sopota Radeče, katera je kasneje neslavno propadla, znana pa je bila ravno po teh kvalitetnih posteljicah. Narejena je iz masivnega lesa, s pomično stranico, na koleščkih…Neža jo rada uporablja in jo bo še nekaj časa. Ko jo bo prerasla, pa jo bom spravil na varno, kjer bo čakala na novega dojenčka..ali bo to spet pri nas, ali pa pri bratu - tega pa še ne vemo

PS:V tem članku je še nekaj slikic postelje in njene sobice.

1. moj oče [↩]
2. predvsem starejši [↩]

 Ne vem, če sem že pisal o kakšni stvari, katere Neža ne mara oz.noče sodelovati pri njih. Moram priznati in jo tudi pohvaliti, da je res pridna deklica, da rada pomaga pri kakšnih opravilih - pri svojih devetnajstih mesecih zelo rada pripravi mizo za obed - zajtrk, kosilo, karkoli…ko nosi krožnike je tako resna in ob tem se ne pusti motiti…lepo jo je videti tako brižno in važno ko to počne.

No, obstaja pa stvar, pri kateri nikakor ne uživa, in verjamem, da pri tem uživa malokateri malček - to je čiščenje nosu. Po priporočilu in nasvetu babice, sva oba zelo pridna pri temu, Mirjam še toliko bolj, saj je to večkrat naredila¹ …to počneva prav vsak dan in kljub temu, da dostikrat ni videti, da bi karkoli bilo v njenem nosku, vedno, potegneva ven kakšen sluzast tujek…verjetno tudi zaradi tega še ni imela vnetja ušes, za katerega pravijo da zelo boli in da ni prijetno.

Kljub temu, da ji vedno nežno prigovarjam, da bo v vsako nosnico dobila po eno kapljico, se tega zelo brani…sigurno ji ni prav prijetno, ampak vedno popusti saj se verjetno zaveda, da ji hočeva samo dobro…in na koncu se oba smejiva ko ji brišem solzice.

To je zaenkrat edina stvar, katero “sovraži”…drugače je pa itak dobrovoljka - rada se smeji, pleše, govori…prav užitek je biti v njeni družbi in popoldnevi, ko sva sama, ko je mamica v službi, so mi prav všeč…resnično uživam, kljub temu da nimam časa zase…še lepši so pa dnevi, ko smo vsi trije doma - to je pa ponavadi ob nedeljah, ko pohajamo po mestu, marini, pri svetilniku…priznam, da mi je bilo v glavnem lepo v življenju, Neža in njena mamica pa sta tisto najslajše in najlepše - zaradi njiju so vsi problemi tako majhni in težave skoraj same od sebe izginjajo iz mojega življenja.

1. to počneva zjutraj in zvečer [↩]

Leto je naokoli…spet so tu tisti lepi, topli trenutki, ko je vznožje okrašene jelke polno darilc, ko stanovanje diši po sveže pečenih piškotih, ko smo vsi nekako še bolj srečni kot ponavadi….in prav je tako, zato pa so prazniki, da nas osrečujejo.

Vsem Vam, ki tale moj blog berete redno, ali pa samo občasno…mogoče ste celo prvič tu, želim v letu 2009 veliko topline, sreče, zdravja, veselja in smeha….radi se imejte…

 Vesele Božične praznike in Srečno v letu 2009

vam želimo Neža, Mirjam in moja malenkost 

Še preden sem prišel živeti na Obalo, sem začel poslušati Radio Capris. Sprva samo na obiskih pri moji ljubezni, kasneje pa tudi preko interneta. No, odkar pa živim tu¹ , pa je stalnica v mojem življenju. O njem sem nekoč, po zanimivem obisku pri njih, že napisal nekaj vrstic.

Od tistega časa se je zgodilo marsikaj z najino Nežo; dobila je skoraj že vse zobe, shodila je, pove že marsikaj, nekaj centimetrov in kilogramčkov je dobila, pa tudi po obnašanju je že postala prava “gospodičnica”  :-) …vseskozi pa jo spremlja omenjeni radio in dostikrat zapleše ob zvokih njihove glasbe.

Jutri praznujejo 15. obletnico delovanja, in ta dogodek je tudi razlog, za tale zapis, obenem pa bi jim rad čestital v svojem in Nežinem imenu in jim zaželel še veliko dobre glasbe in čimmanj motenj na njihovih frekvencah.

1. dobra 3 leta [↩]

Minilo je že kar nekaj časa, odkar je najina deklica izgovorila prvo besedo. Sedaj že govori raznorazne besede, se pogovarja z vsemi svojimi igračami, sama s sabo, z ljudmi ki jo obdajajo…prav lepo je, ko sama pove, kaj želi, če pa še tega ne zna, pa prav nazorno pokaže kaj bi rada. Je iznajdljiva, tako da zelo hitro ugotovim kaj hoče.

Tudi ujeziti se zna, in se krega kot “tavelika” - takrat se mi zdi zelo smešna…po drugi strani pa zelo lepo izkazuje nežnost in svojo pripadnost tako z dejanji kot z svojimi besedami. Je resnično prava “rakica” po nebesnem znaku.

Nekaj besed  s katerimi trenutno komunicira:

mama, tata, nona, nono, copata, teta, tam

dida - dedi    baba - babica    Kemen - Klemen   Nenja - Neža    Jaija - Janja     oda - voda    oka - žoga    pim - pijem    kaka - kakati     auto - avto    Mima - Mirjam     Igoj - Igor     nina - spati   ala - hvala    tuki - tukaj

To je nekaj besed, s katerimi me nasmeje in preseneča dan za dnem. Lepo je biti tata male Neže in resnično uživam v očetovstvu.

Ko padem, keksa iz rok ne izpustim :-)

pred spanjem rada kaj preberem

s prijateljico Klaro

 

Včasih, pred davnimi časi, je živela - država Jugoslavija, z njo pa tudi njeni pionirčki. Danes bi ti pionirčki izgledali približno takole:

No, prišel je tudi tisti dan, katerega smo se “bali” vsi pomalem..eni bolj eni manj, Neža pa zasigurno najmanj, saj ni vedela kaj jo čaka v naslednjem poglavju njenega življena. Glede nato, da so moji starši na drugem koncu Slovenije, Mirjamovi pa se spopadajo z težko boleznijo, nama ni preostalo drugega,kot da sva jo dala v vrtec.

Mirjam si je vzela 14 dni dopusta - teden prej in teden za uvajanje. Skupni teden so preživele maximalno lepo, nato pa je prišel ponedeljek, ko je Neža prvič prestopila prag vrtca. Bilo je malce jokanja, ampak se je kar hitro potolažila s pomočjo prijaznih vzgojiteljic. Prve dni ni bila v vrtcu po cel dan, ampak je mamica prišla po njo vsak dan kasneje…četrtek in petek pa je tudi že nekaj malega spala - v bistvu je bila že skoraj cel dan sama v vrtcu. Naslednji teden pa se je začelo čisto zares. Zjutraj sem jo jaz peljal v vrtec, popoldan pa je ponjo prišla Mirjam. po pogovorih z vzgojiteljico nama je bilo lažje, saj je povedala, da se Neža hitro umiri in da se jo da lepo animirati. Skratka, povedala je, da je pridna.

 Vrtec je nekako sprejela, le zjutraj je kriza, ko zajoče in te pogleda s tistimi njenimi okicami, ki vpijejo :” bodi z mano!!” .Vedno nato še malce postojim v garderobi, če bi še slišal njen jok, a moram povedati, da jo hitro potolažijo, saj joka ne slišim več. To je zame kar žalosten del vrtca - veseli del pa je tisti del, ko jaz hodim po njo…ko pridem pred igralnico, pazljivo pogledam vanjo, jo zagledam, ona pa tudi v skoraj istem trenutku dvigne pogled in oči se ji zasvetijo od veselja. Hitro se dvigne, roke v zrak in proti vratom; “tataaaaa” …dežurna vzgojiteljica ji odpre vrata, Neža pa skoči v moje naročje in se stisne k meni in potiho govori: “tata,tata” no, včasih tudi mama, saj jo sigurno dosti bolj pogreša kot mene.

Najhujše dni smo po moje dali skozi, no vsaj upam…problem je slovo, tako za njo, kot za naju. Trenutno je na bolniški, saj je prebolela prvo virozico - dobila jo je od mamice. V ponedeljek pa se že vrača v svojo skupino Žogice, kjer se bo spet igrala z ostalimi otroci in “tovarišicami” Dolores, Tatjano, Jadranko in Patricio.

moji dve princeski

Poletje se počasi končuje in s tem tudi kopalna sezona - letos, smo za razliko od lani kar nekajkrat šli na plažo z našo punčko. Neža namreč obožuje morje in zelo uživa, ko lahko čofota po mili volji. Če se malce potrudi, se z brcanjem tudi oddalji od naju, ob tem pa kriči od navdušenja.

Prejšnjo nedeljo pa smo zgleda bili na zadnjem letošnjem uživanju na vodi. In ravno to zadnje uživanje je bilo nekaj posebnega. Posebno pa zato, ker nismo bili sami. Že dopoldan smo se srečali z Nežino prijateljico Klaro in njenimi starši. Ker se Mirjam in njena mamica poznajo, saj so skupaj prevozile z vozički kar nekaj kilometrov po Izoli, smo se ustavili na kavici. Beseda je dala besedo in na hitro smo se dogovorili, da gremo popoldan skupaj na plažo - točneje s čolnom proti Belim skalam. Klarin tata, je namreč strasten podvodni ribič in zaradi tega tudi lastnik velikega gumenjaka. Dogovorili smo se za po kosilu, oz.za čas, ko se bosta obe princeski zbudili.

Po kratki vožnji z avtom do parkirišča, smo se otovorjeni naložili na čoln. No, največ “prtljage” sta imeli Neža in Klara - nato pa že jaz, saj sem s seboj imel tudi nekaj piva za starejše. Med vožnjo s čolnom smo izvedeli, da je tudi za Klaro to krst na vodi, saj se še ni peljala z njim. Obe sta bili pridni…zvedavo sta opazovali kaj se dogaja, zraven pa tudi nas, če smo mogoče v kakšnih skrbeh. Po sidranju smo vsi od prvega do zadnjega uživali v objemu toplega morja, se sušili na čolnu, pili čaje, vodo, eni pa tudi pivo, prijetno čvekali in uživali poletje. Kot da bi vedeli, da je to letošnje zadnje nastavljanje soncu v kopalkah. Imeli smo se super…sicer pa, kako bi se lahko imeli drugače ob tako prijetni družbi kot so Klara in njena starša.

morski deklici

uživanje v vodi

kdo koga čuva?

delfinka ;-)

moja dva sončka

Klara in njena mamica

skupinska

pot domov

Klara, Helena, Peter…še enkrat se vam v imenu vseh treh zahvaljujem za prijetno družbo in dogodek, ki nam je lepo popestril nedeljsko popoldne. Verjamem, da se bomo še vnaprej družili skupaj, vendar se prvega skupnega druženja verjetno nikoli ne pozabi.