Branje

Knjige me spremljajo že od samega otroštva. Oče je bil učitelj, tako da jih pri nas doma ni nikoli manjkalo, pa tudi zmeraj je govoril, da nikoli ni škoda denarja za knjigo, kar je padlo na plodna tla, saj sem jih od nekdaj “požiral”, tudi kupil sem jih precej. Sicer sem imel obdobja, ko knjig nisem ne vem kako prebiral, vendar se je vse spet spremenilo, ko sem spoznal svojo “vražjo primorko”. Tudi sama je namreč zaljubljena v knjige in jih dobesedno “požira” še sedaj, kljub obveznostim v službi in doma, kjer podpira vse tri vogale, pa še kakšnega zraven.
Z branjem knjig, časopisov, in še marsičesa drugega sva pa okužila tudi najino Nežo. Že od majhnega ima rada v rokah knjigice, slikanice, reklame in vsak večer pred spanjem ji še vedno prebereva kakšno zgodbico ali pravljico – to ji bova počela, dokler bo to želela. Vse to zgleda pozitivno vpliva na njo, kar se pozna tudi v šoli….pred dnevi je kot prva v razredu že končala Bralno značko. Sicer so ta dan končali še trije, ampak vseeno je bila prva prva :D
Bravo Neža…ponosen sem nate.
bralna značka

  • Share/Bookmark

Kokoška

Neža obožuje naravo. Rada je zunaj tako kot vsak otrok.  Uživa v raziskovanju vsega kar leze in raste na noninem dvorišču, zelenici in vrtu. Prav posebno pa ima rada dolge sprehode z nono okoli vasi, najraje pa se povzpneta na hrib (Gradišca) , kjer stoji cerkev Marije Snežne. Se mi zdi, da sta na tem hribu skoraj vsako soboto, če jima to vreme dopušča. S seboj vzameta nahrbtnik, v njem pa je malica in pijača, katera se priležeta na vrhu. Z njima vedno gre tudi njun mešanček Tobi, občasno pa se jim pridruži tudi domači muc Miki – ta je vedno najpočasnejši in ga je vedno potrebno čakati (tako pravi Neža).

Prejšnja leta smo v septembru par dni preživeli tudi v Bohinju, in tam smo z veseljem prehodili nekaj hribov Neži primernih, vključno z Voglom ( s pomočjo gondole seveda ;) ) Naš Slavnik z Nežo še nismo osvojili, ga pa imamo v planu, če ne letos, pa naslednjo pomlad. Smo se pa pred časom odločili, da gremo na Kokoško, to je hrib, visok 674m, kateri je dostopen s kar nekaj strani in prijazen do najmlajših, saj poti niso zahtevne in potekajo povečini po kolovoznih poteh.

Z avtom smo se zapeljali do Lokev, kjer smo ga pustili pred Vojaškim muzejem. Pot se je začela prijetno, po nekaj sto metrih, pa smo naredili že prvi postanek. Mirjam je namreč izdal čevelj ;) sicer kvaliteten, in je dal skozi že marsikateri hrib, vključno z Triglavom, vendar je bil na žalost že prestar. Še dobro, da smo bili blizu, da sem se nemudoma odpravil po adidaske, da se izlet ne bi kar tam, klavrno končal.
ubožec
Nato pa nas je pot peljala mimo pašnikov z ovcami, prelepimi senožeti, v gozd, prežet s čudovitimi jesenskimi barvami. Nekje na sredi poti, je Neža imela krizo in ni hotela naprej, ampak smo jo nekako sprovocirali,da je nadaljevala pot. Po več kot dveurni hoji ( nekje smo zgleda zgrešili) smo prispeli na cilj, kjer smo se okrepčali s sendviči, čajem, eni pa z dobrim domačim borovničevcem. Nazaj smo se vračali po drugi poti, položnejši…tisti, o kateri vsi pravijo, da je posejana z mnogo klopmi in nekaj mizicami. Bilo je lepo in na koncu smo si zadali, z Nežo na čelu, da bomo še ponovili to Kokoško. ;)
gremo prav?
meeeeeee
kje so tiste stezice...
Zanimivo pa je, kako je hrib dobil ime. Nekoč je bil neporaščen, zato so mu domačini rekli Golina, (hudomušni) Italijani pa Gallina = kokoš, mi smo njihovo ime spet poslovenili in to so sosedje še enkrat »prevedli« v Monte Cocusso.

  • Share/Bookmark

Rana ura, zlata ura

Glede na to, da smo ponoči menjali uro, naj bi bilo spanja malo več, ampak Neža tega ni upoštevala…ob petih in pol je že gledala kot čuk in mi “težila”, da ne more več spati, potem je še morala na WC in je bilo vsega lepega konec. Ne vem sicer zakaj, ampak glede na to, da je zelo samostojna, in si zna pripravit zajtrk, prižgat TV za kakšno risanko, je hotela, tako kot vedno, da sem z njo v dnevni sobi.

Čeprav si nisem mislil, da bom tako zgodaj vstal,  je bilo pa zato zgodnje nedeljsko jutro nadvse produktivno. Glede na to, da v akvariju že nekaj časa ni prebivalcev, sem se končno odločil, da ga počistim in pripravim za novo vselitev. Neža je medtem časom risala in barvala, jaz pa sem začuda hitro postoril vse, kar sem moral. Ker se že lep čas nismo sprehajali po Izoli, sva se nahitro dogovorila, da greva na kavo in na sprehod.

Na kavi

Sprehod se nama je kar zavlekel. Poleg standardnega postanka na kavi v Diani, sva “firbcala” po izložbah (predvsem pri DZSju ;) ) , potem pa skozi marino v kateri tudi že nisem bil sto let, počasi domov.

Izola

  • Share/Bookmark

Premor

Ne poznam pravega razloga, ali pač…bolj se mi zdi, da je kriv FB, pa tudi moja lenost, da sem pred tremi leti napisal svojo zadnjo objavo. Zadnje čase sem se poigraval z mislijo, da zopet obudim svoj blog, katerega sem v prvi vrsti pisal svoji Neži. Pika na i, pa je bilo pred dnevi, ko sem se zadebatiral o slikah, video posnetkih od naših otrok, in prišel do zaključka, da je vse to lepo in prav, ampak napisana beseda, sploh pa o svojih občutkih in spoznanjih, je čisto nekaj drugega.

Torej, odločil sem se , da zopet obudim tole stran, za vas pa upam, da se boste vračali in kdaj tudi kaj pokomentirali, tako kot ste v prejšnjih mojih objavah.

PS:Kljub, temu, da je moj blog “miroval” sem v tem času pomagal kar mnogim novorojenčkom in njihovim staršem z objavo, ki je bila namenjena otroškim krčem.

  • Share/Bookmark

Obisk na radiu – drugič

Po dolgem času sem spet imel priliko obiskati lokalni radio. V njihovi nagradni igri sem dobil veliko plažno brisačo, moja ljubezen pa v neki drugi njihovi igri atraktivno majico.

V petek popoldan, ko sva jo peljala k noni, sem se na hitro odločil, da gremo tja. Ker je v tistem delu kar malce problemov z parkirišči sem šel k njim sam z Nežo. Nagrado sva hitro dobila, ker pa je Neža zelo zvedavo pogledavala naokoli in me spraševala kaj je to in kje sva, sem povprašal, če lahko stopiva v sobo za montažo iz katere se vidi njihov rumeni studio. V studiu sta se “mučila” tonska mojstrica, prikupna Lara  in karizmatični voditelj Iztok.Neža je z velikimi očmi in z gestami nakazala, da bi rada šla notri k njima. Pa tudi Lara naju je opazila in s kretnjami pokazala, naj vstopiva v studio.

Ker sta imela kar precej dela, saj sva bila tam ravno takrat, ko so poročila, vreme in podobne reči, nisva bila dolgo v napoto – toliko, da je obema ponudila čokoladne blazinice ob katerih je Iztok zavzdihnil, da je že dolgo tega kar jih je nazadnje jedel, Lari pa je še uspelo izvabiti iz Neže, da ji pove kako ji je ime. Ob mahanju in poslanih poljubčkih smo se poslovili.

Med potjo do avtomobila, ko sva premagovala stopnice, pa mi je zelo resno povedala, da ko bo velika, bo delala na radiu.

  • Share/Bookmark

Padec s kolesa

Pred dnevi je Neža padla s kolesom…malce se je udarila z glavo v večji kamen…ni bilo nič hujšega…ob hitrem ukrepanju njene mamice, ki je udarnino namazala z margarino, se tudi plavica ni pokazala. Čez nekaj trenutkov pa sem sam hotel videt, če se še kaj pozna na njeni glavi.

Pridem do nje, se sklonim, ona pa me zavrne rekoč: “Ne tikaj me tata, samo gledaj…me boli.”

  • Share/Bookmark

Avtobus

Bilo je na dopustu…nekega dne, ko smo se vračali s sprehoda iz mesta, pogledam nazaj, kje je Neža…začuden vidim, da sedi na robniku ob cesti in strmi predse…z Mirjam pristopiva do nje in jo vprašam:

“Neža, kaj delaš?Pridi, gremo…”

Ona pa mrtvohladno odgovori: “Ne glem,cakam atobus”      (Ne grem, čakam avtobus)

Čakam avtobus

  • Share/Bookmark

Neža

Pred dvemi leti, dan pred tvojim rojstvom, sem z žalostjo pospremil tvojo mamico v porodnišnico,kjer naj bi čakala na tvoj prihod v najin dom…to naj bi trajalo približno deset dni. Žalosten sem bil, ker nisva bila skupaj, po drugi strani pa zelo nestrpen in neučakan, da te ugledam, da te stisnem v svoje naročje…ker je bila tudi mamica zelo žalostna zaradi tega ker nisem bil ob njej, izgleda, da si tudi ti to čutila in si vzela stvari v svoje rokice in si hotela že kar naslednji dan k nama…

Naslednji dan proti večeru, ob 18:23 si zagledala svetlobo tega sveta in začelo se je naše druženje…spremenila si mi življenje in to še na boljše, kot je bilo do takrat.

Včeraj si praznovala svoj 2. rojstni dan… VSE NAJBOLJŠE MOJA NEŽA…srečen sem in ponosen nate…

Zelo, zelo te imam rad…

tvoj tata

dsc0002.jpg

poizkušam kamenčke

  • Share/Bookmark

Mala maškara

Letošnji pust, je bil Nežin prvi pust v pravem smislu besede. Lani je bila res premajhna za kakšne pustne neumnosti, saj ni hodila, pa še plazila je bolj slabo. Letos pa je bilo zato drugače in še bolj veselo zaradi tega.

Glede na to, da je zelo za štose in rada uganja norčije, sem bil prepričan, da jo ne bo težko pripraviti na to, da sodeluje v maškarah. Kostim je brez problema oblekla že pred tremi tedni, zataknilo pa se je pri lasulji. Ne in ne….ni šans, da bi jo dala na glavo…tudi podkupovanje ni vžgalo…bila je neomajna v svoji nameri, da tega ne bo imela na glavi, tako da sva se z Mirjam odločila, da bo pač imela namesto nje samo kapo.

Prišla je sobota, Mirjam je bila v službi, midva pa sva se po zajtrku začela pripravljati za njeno prvo maškarado. Pri oblačenju je aktivno sodelovala tako kot vedno, ko pa sem ji hotel dat na glavo kapo, pa me je šokirala…dobesedno je  zahtevala, da mora imeti lasuljo. Niti malo nisem premišljeval, ampak sem ji jo kar takoj posadil na glavo, da se ne bo premislila.

Na ulici pa se je potem vse dogajalo zelo spontano. Bilo je veliko njenega veselega kričanja, metanja konfetov, ogledovanja drugih maškar…z veseljem je sprejela nekaj sladkarij, ki so ji ponujali mimoidoči… pa požela je veliko navdušenja od vseh, ki so naju srečali. Popoldan, ko smo bili zunaj vsi trije skupaj, pa smo srečali tudi njenega prijatelja Matička z mamico in spet je bilo veselja ogromno, saj sta oba prav uživala vsak v svoji novi podobi.

V nedeljo sva jo pa peljala na maškarado v Gostinsko šolo, kjer so organizirali pustno rajanje za otroke. Neža je uživala, saj je bila glasna glasba, pa še vrteli so vse njene znane pesmice. Vseskozi je plesala, migala, ploskala…prav lepo jo je bilo gledati, saj se je videlo, da zelo uživa.

Njen prvi pust je za njo…no, ne še čisto, saj je morala danes v vrtec prinesti s seboj njen kostim in lasuljo, Njihove pridne vzgojiteljice jih bodo namreč našemile in zarajale skupaj z njimi. Zagotovo ji bo lepo, tako kot ji je bilo čez vikend z menoj in njeno mamico.

-)

jaz in moj prijateljček

na plesu

znam tudi sama plesati

imam se luštno

moj telesni stražar je bil Spiderman

malce počitka paše

 

dsc0069.jpg

  • Share/Bookmark

Postelja

V vseh mojih zapisih pa še nisem omenil na čem in kje spi Neža. Kot dojenčica je prve tri mesece spala v spalnici (da je bila ob mamici ) v zibelki, katero nam je posodila soseda Barbara. Še pred dopolnjenim tretjim mesecem, pa se je že preselila v svojo sobico, v svojo taveliko posteljo. 

Ta postelja ni nič posebnega, ali pač…stara je približno 25 let – takrat jo je njen dedi1 namreč “zadel” na srečolovu in tega ni omenil nikomur…shranil jo je in čakal na svojega prvega vnuka oz.vnukinjo. No, z bratom sva ga kar dolgo pustila čakati :-) , ampak tudi to se je zgodilo…rodila se je Neža in takrat smo presenečeni izvedeli za to zgodbo.

Marsikdo iz mojih krajev2, bo spoznal to posteljo, katero uporablja moja hči…narejena je bila v Radečah – v lesni tovarni Sopota Radeče, katera je kasneje neslavno propadla, znana pa je bila ravno po teh kvalitetnih posteljicah. Narejena je iz masivnega lesa, s pomično stranico, na koleščkih…Neža jo rada uporablja in jo bo še nekaj časa. Ko jo bo prerasla, pa jo bom spravil na varno, kjer bo čakala na novega dojenčka..ali bo to spet pri nas, ali pa pri bratu – tega pa še ne vemo ;-)

 

dsc0140.jpg

dsc0139.jpg

PS:V tem članku je še nekaj slikic postelje in njene sobice.

  1. moj oče []
  2. predvsem starejši []
  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »