Mesečni arhiv: Junij 2007

Prišla je skoraj tiho….

Uhh, moja prva osamljena noč v Izoli je minila dokaj hitro, kljub temu, da je bilo spanja malo. Zbudil sem se malce mačkast..le od česa,hmmm – verjetno bo to zaradi neprespanosti. Jutranja rutinska opravila so hitro minila in kmalu sem že opravljal svoje delo v Kopru .

Ob 8:20 me pokliče moja draga, kar me ni presenetilo – bolj me je presenetila sama vsebina tega pogovora:” Sonce, sedaj grem v porodno sobo, že ponoči sem imela popadke, zgleda da bo danes tisti dan. Imej telefon pri sebi, ko te pokličejo pridi. Moram iti….Čao.”

 Madona, panika…”uff, oče bom…grem klicat Janjo, da je v pripravljenosti, saj me sedaj lahko pokličejo kadarkoli” mi je govorilo v glavi. Janjo seveda zbudim in ji razložim situacijo in se dogovoriva kako in kaj, v glavnem pa oba od tistega trenutka čakava na klic.No, klica iz porodnišnice do njenega rednega prihoda v službo nisem dočakal. sam pa niti nisem najbolj vedel kaj naj bi počel v službi, kljub temu, da je dela vedno dovolj.Sam sem se kratkočasil na forumu RR saj za kaj drugega resnično nisem bil sposoben.Misli so bile vseskozi prisotne pri Mirjam. Z šefico spijeva kavico in prijetno kramljava ob čakanju na klic, katerega pa sem končno dočakal ob 13:25 .Poklicala me je babica in mi z umirjenim glasom povedala,naj sedaj lepo počasi pridem v porodnišnico in kar direktno v porodno sobo k Mirjam…itak počasi….hitro sem se poslovil z obljubo da javim ko bo kaj novega.Sproti pokličem še tasta – ne med vožnjo, ker tega ne počnem – da se je začelo.

Na hribu sem bil kmalu. Sprejela me je medicinska sestra Metoda, ki je menda tudi nekaj malega “žlahte” po njeni strani. Oblekla in obula me je po predpisih in že sem bil pri Mirjam..ležala je na boku tam v tisti veliki sobi, pristopil sem k njej, jo poljubil in čakal na navodila. Babica mi razloži ,da sem sedaj jaz “glavni” in da naj ji pomagam dihati – zato bodoči očki, resnično je pametno,da se udeležite tudi vi materinske šole, sploh če boste zraven pri porodu.

Od 14 ure, ko sem prispel k njej so ji tudi začeli dodajati umetne popadke, da ji pospešijo sam porod.Moram povedati in tu zapisati, da je bilo resnično naporno, moja draga me ni najbolj ubogala – vprašanje je tudi, kako bi jaz koga ubogal,če bi imel popadke :-) dekleta, žene, in matere – vsaka vam čast za to kar prestajate. V glavnem, moram zelo pohvaliti mojo ljubezen, katera se je res dobro držala in vse bolečine lepo prenašala, kljub temu, da jo je zadnjih uro in pol začel prijemati še krč na desni nogi – takrat sem pa tudi jaz začel “švicati”, saj sem ji moral dvigovati nogo, jo nategovati zraven pa še asistirati pri dihanju. Vmes sem moral še na hodnik pomiriti taščo ki je bila vznemirjena in panična, ker niso imeli nobenih informacij o tem kaj se dogaja, glede na to, da je že toliko časa v porodni.To je bil moj kiks, da sem jim sploh povedal, da je notri že od osmih. Očki, ne govorte tega staršem, samo skrbelo jih bo po nepotrebnem.

Ob 18 uri in še nekaj pa se je začel finiš…sicer ne vem koliko časa je trajalo, Mirjam je pritiskala, ginekologinja Guzej ji je pomagal od zunaj, jaz pa sem ji potiskal glavo k prsim, babica pa je komandirala in nadzirala sam potek. Zdi se mi, da je potisnila trikrat ali štirikrat…nimam pojma, meni se je Mirjam ful smilila, tako da nisem štel – v glavnem sem poslušal babico ko je govorila kaj že vidi od naše male. “vidim kapico,…glavica je tu – hitro potisnit, saj hoče ven…še malo, še malo…evo jo punco” te besede, no, tako nekako je zvenel njen monolog, nimam pojma, saj sem bil kot v transu. Sploh pa ko sem jo zagledal…vsa mokra, lepljiva , umazana, glavica čudna zaradi potovanja skozi porodni kanal…brrrr, to je moja Neža?Najina Neža? Kljub njeni neprivlačni zunanjosti me je osvojila v trenutku…občutkov se res ne da opisati – to moraš doživeti…..solze so pa kar polzele in polzele…od sreče….Z Mirjam sva se držala za roke in gledala najino hči, ko je ležala na svoji mamici in glasno jokala.

 Neža

Mirjam….zelo sem ponosen nate…srečen sem da sem te spoznal, da živiva skupaj in da imava sedaj najino Nežo.

  • Share/Bookmark

Sam doma

Pa je prišel tisti dan, na katerega sva čakala skoraj devet mesecev. Po eni strani sem se ga veselil, po drugi pa sploh ne, saj sem vedel,  da bom nekaj dni brez nje. Sedaj sem tu, v “svoji” sobi, za računalnikom…na televiziji se vrti film, jaz pa sem z glavo pri svoji ljubezni.

Hmmm, če bi se to dogajalo pred približno desetimi leti, bi sedaj to bil rock”n”roll…doma sigurno ne bi bil, saj bi ta njena odsotnost verjetno bila eden od izgovorov za fešto – s prijatelji bi ga žurali do jutra, tako kot je bilo v tistih starih časih. Se dobro poznam, pa prijatelje tudi, tako da z gotovostjo trdim, da bi bilo tako. :-) verjetno mi bo kdo od njih to tudi potrdil,hehe.

Ampak…danes sem deset let starejši…živim s čudovitim dekletom, žensko, ki pod srcem nosi mojega otroka…srečen sem, v tem trenutku pa žalosten, ker nisem ob njej. Ona je v bolnici na ginekološkem oddelku,  v zadnjem tednu nosečnosti. Je zdrava, vse je v redu, prav tako tudi z otrokom , le zaradi varnosti in oteklih nog so jo danes obdržali v njej in bo tam, dokler ne rodi – nato še par dni in spet bova skupaj, oziroma bomo skupaj, saj bomo postali “sveža” družinica.

Sedaj v tem trenutku,  v tem času, pa je vse drugače…počutim se nekako nebogljeno brez nje…nekaj mi manjka…kar nekako se mi ne da v posteljo,prazna je…ta noč bo žalostna tako zame, kot zanjo, saj sva zelo navezana drug na drugega….res jo tako zelo pogrešam, da že kar boli….ampak, bom preživel in iz tega osamljenega večera potegnil samo dobre stvari.

…jutri je nov dan, mogoče je jutri ravno tisti dan, ko se bo rodilo novo življenje.

  • Share/Bookmark

Nosečnost in izbira imena

Nekdo me je vprašal, kdaj sem se res začel zavedati,  da bom očka. Dokaj pozno. Ta misel me je sicer non stop po malem kljuvala tam nekje skrita globoko v meni. Ampak tisti zavzdih “uuuuooouuuuuu fotr boš” je prišlo nekje v začetku marca, ko sva dobila rezultate amniocinteze – takrat sva tudi izvedela,da bo punčka.V tistem trenutku, ko sem izvedel za spol je prišel ta zavzdih – res je to lep občutek. Pravijo da so punce očkove princeske…hmmm, no ja…mislim da bo tudi Neža znala mene prav fajn ovijati okoli prstkov ;-)

Pravijo da so nosečke tečne. No, tudi jaz svojo ljubezen kdaj pa kdaj tako pokličem – sploh sedaj v zadnji tretjini nosečnosti. Sicer pa, če pogledam nazaj, niti ni bila tako tečna, sploh pa ne vseskozi. Mislim tudi,  da če imaš svojo partnerko resnično rad, če jo ljubiš brezpogojno, da se ti ne zdi preveč nevzdržna in da se da shajati z njo tudi ob tistih res tečnih dneh.Bilo je res nekaj zelo napetih dni, ampak kaj naj človek naredi, ko jo vidiš tako našopirjeno in razkačeno. Ko jo vidim takšno, jo obvezno pokličem z “tečka nosečka” , jo pobožam po trebuščku, objamem in ji govorim da je res uboga in da bi z njo takoj zamenjal.To pomaga…vsaj po mojih izkušnjah, pa tudi glede na to, da med nosečnostjo ni bilo nobene res vroče krvi in povzdiganja glasu.Če priznam, tega itak ni nikoli bilo v najinem razmerju. Sicer pride do konfliktov, ampak še vedno je ostalo samo na pogovoru, včasih sicer mogoče malce bolj ostrem, kreganja pa ni bilo in upam, da ga tudi nikoli ne bo.V glavnem, če pogledam sedaj nazaj na celo nosečnost, vseh devet mesecev je bilo to zame lepo obdobje, zanjo pa malo manj, saj so ji že zelo kmalu začele otekati in boleti noge – že v četrtem mesecu.

Ime najine hčere sva tudi zelo hitro izbrala. V ožjem izboru sva imela za punco tri imena – Ana, Eva in Neža, če bi bil fant, pa bi bil Nejc. No, ker je bil rezultat znan so ostala ženska imena. Pa tudi tu se je hitro znašlo samo eno ime, ime, katero bo nosila najina hči. Ime Ana je odpadla, ker ima Matej hči Ano.Glede na to, da se bomo obiskovali je verjetno bolje, da nimata istih imen. Eva…hmmm…nekako sva začutila, da ne bo izgledala kot Eva – prepričan sem, da nisva naredila napake z imenom Neža. Kasneje, ko sva se odločila za to ime, pa sem izvedel,  da si je takšno ime želel tudi nečak od Mirjam. Ko je imel nekje sedem let in je listal po koledarju, mu je bilo všeč samo eno žensko ime za njegovo sestrično in to je bila Neža. :-)

Še malo, pa nama bo najina Neža krajšala noči pa tudi zapolnila cele dneve s svojo prisotnostjo, svojim jokom in s svojim smehom. Čakam, z nestrpnostjo čakam na ta dan, ko bom šel na hrib po moji dve ljubezni.

  • Share/Bookmark

Tako majhna pa že manekenka :-)

Nekaj slikic naše še nerojene “punce”…

 Vstavitev oplojenega jajčecaTole je oplojeno jajčece na, petek, 13.10.2006 tik pred transferjem, slikano pod mikroskopom. Slikica narejena v Postojni ob 8:45 uri.

1.12.200601.decembra sva prvič zagledala drobceno bitjece v trebuščku.Uuuuu,kako se človek razneži ko prvič vidi ta prizor na ekranu…in utrip srčka. :-) To je bilo poslikano pri dr.Rožičevi v Izoli.

Nuhalna svetlinaTik pred Božičem sva imela merjenje nuhalne svetline…no, ne midva ampak naše bitjece v trebuščku. Bitjece zato, ker takrat še nismo vedeli za spol. Meritve Nuhalne svetline na ultra zvoku je delala dr. med. Jasmina Antonič Babnik v Dravljah. To je bil tudi najin zadnji “izlet” v Dravlje. Rad se jih bom spominjal, saj me nanj vežejo zelo lepi spomini, kateri ne bojo nikoli zbledeli. V ta kraj bova peljala tudi najino navihanko, da bo videla kam sva se morala “zaradi” nje voziti marsikatero zgodnje jutro v letu 2006.

Na nuhalni svetlini je bil rezultat zelo dober glede na starost Mirjam (1:682)…kasneje na THTju pa je bil dosti slabši, tako da sva morala 01.februarja na amniocintezo v Porodnišnico Ljubljana k dr. Cerarju. Prvič se je zgodilo, da na nekaj pomembnega ne morem z njo, je pa zato njen oče opravil moje poslanstvo – hvala vam Jože, ste res v redu tast. :-)

Začelo se je mukotrpno čakanje na izvid. No, tudi to sva dočakala oba zelo nestrpna, saj sva vedela, da bova istočasno izvedela za spol. Rezultat je bil v redu – bitjece je zdravo. Hmmmm, kaj pa spol….PUNČKA JE…bilo je nekaj nejeverja, saj sva bila prepričana da bo fant, glede na stanje v moji družini. Ampak že v tistem trenutku sem bil srečen in neizmerno vesel da bo punca – moja princeska. Joj kako komaj čakam, da pokuka na svet, da jo bom lahko stisnil v svoj objem. To hrepenje že boli…je takšna bolečina kot je bila takrat ko še nisem imel Mirjam vedno ob sebi. Mirjam že imam ob sebi…sedaj v nekaj prihodnjih dneh, pa pride tudi najina Neža. :-)   Uuuuu kako sem srečen – kaj šele bo.

PS:Slikic je še nekaj katere bom pa enkrat kasneje dal na blog.

  • Share/Bookmark

Vesela novica

Čas se nama je kar ustavil.Le kdaj bo prišel petek 27.oktober, ko bova delala test in videla rezultat.Tudi to sva dočakala….

Mirjam je bila tisti dan prosta, jaz pa sem delal popoldan.Sam sem še spal, ko je naredila prvi test okoli 5 ure zjutraj.Ker druga črtica ni bila najbolje obarvana je zbegano ugotovila, da ne ve točno za kaj gre in da počaka name.Spomnim se, da mi je ko sem še spal, govorila o testu, vendar sam nisem najbolj registriral zakaj se gre. No, ob šesti uri zjutraj pa sva se oba, kot čuka zbujena, gnetla v kopalnici. Obvezno lulanje,ne moje, njeno :-) lovljenje “curka” v posodico in že sva namakala test v urin. Po nekaj negotovih trenutkih se je sramežljivo prikazala druga črtica in tedaj sva tudi na prvem testu opazila slabo vidno drugo črtico.uuuuuuuuaaaaaaaauuuuuuuuuu…noseči smo :-) :-)

Čez kakšno uro sva že javila mojim in njenim, da pričakujemo otroka.Veselje je bilo nepopisno.Sam sem bil vesel, ampak rabil sem nekakšno strokovno potrditev. Vedel sem, da bo ta potrditev prišla že kmalu – bila sva že naročena pri dr.Rešu. Res sva ga kmalu tudi obiskala in on nama je samo še potrdil.

In občutek, ko vidiš na tistem ekranu celico, doktor pa ti pokaže srce kako bije, je nepozabno.Ojoj…to je najin otrok. Šele v tistem trenutku sem se zavedal, da nama je uspelo.

 Mirjam, čestitam ti za tvoj pogum…ko je bilo najbolj težko si se držala, zbujala si se pred mano še v trdni noči, nastavljala svojo “rit” :-) da sem te pikal….vsaka ti čast…resnično si velika! LJUBIM TE Mirjam…

 Hvala tudi vam dr.Reš!

  • Share/Bookmark

Zdravstveni Zavod Dravlje

Moram priznati,da sem bil zelo začuden,ko me je moja draga po komaj mesecu dni skupnega življenja naročila pri moji zdravnici, da dobim napotnico za HIV in spermiogram. Rekel ji nisem ničesar, saj sem vedel, da ve kaj počne, mislil sem si pa svoje. Kot da bi slutila, da bo nekaj problemov pri spočetju. No, čez približno mesec dni, sem dobil potrdilo, da sem “čist” in da so moji spermiji zdravi in hitri – takšni kot morajo biti. Kljub intenzivnemu udejstvovanju v postelji (ne samo na tiste dni :-) )  na obojestransko zadovoljstvo, zaželenega učinka ni bilo. Vsak mesec sva doživela razočaranje, ko nas je obiskala tista teta s Krvavca.

Čez pol leta, tam nekje maja pa je imela moja draga obisk pri ginekologinji in le ta, ji je predlagala, da obiščeva dr.Reša v Zdravstvenem zavodu v Dravljah. Dobila je napotnico in 9.junija sva že imela razgovor z njim. Uh, kako te ta doktor postavi na trdna tla.Takoj ti da vedeti, da je procentualno majhna možnost zanositve (samo 20 %) tudi s pomočjo zdravnikov. 

Naj povem, da sva oba zdrava – jaz imam okej spermije, Mirjam zdrava jajčeca, problem je bil in je še, verjetno v njeni ovulaciji…ni bila redna, ali pa jo mogoče sploh ni bilo. In glede na to, kako sva si oba želela otroka, je bila vmes verjetno še psiha, ki je zavirala spočetje.

Takoj ji je predpisal zdravljenje z hormoni – redno je morala piti Klomifen. Istočasno je tudi povedal, kakšna je čakalna vrsta, če greš preko zavarovalnice ali pa samoplačniško. Mirjam je pol poti nazaj prejokala zaradi dolge čakalne vrste, potem zaradi pogovora, češ – težko da lahko kaj pomagamo, bomo pa poizkušali. Nekako mi jo je uspelo pomiriti, in po pogovoru sva se odločila, da greva v samoplačniški ICSI postopek, če klomifen ne bo pomagal. Z doktorjem smo bili dogovorjeni, da če nama ne uspe s pomočjo hormonov,  da se slišimo sredi najinega dopusta v avgustu – to je na prvi dan menstruacije.

Prišel je dan, ko se je zopet prikazala “teta” in sva morala iti na recepcijo,da pokličeva Dravlje.Oglasila se je prijazna sestra in naju naročila na ponedeljek, dan, ko bi oba morala biti že v službi. Ampak, ker imava razumevajoče nadrejene, ni bilo nobenih problemov glede tega in prvič, da sva se veselila konca dopusta.

26.septembra se je začelo zares. Dr.Reš nama je dal recepte za zdravila in počakava na začetek postopka, kateri se bo začel spet na prvi dan menstruacije. Nato je vse šlo z bliskovito naglico. Jaz, kateri se strašno bojim injekcij, sem pikal svojo drago z njimi vsak dan okoli 6 ure zjutraj…na koncu sem postal že kar rutiner :-) . Nato sva skoraj vsak drugi dan imela vožnjo v Ljubljano kjer ji je dr.Reš pregledoval jajčeca, kako se razvijajo. Rezultat ni bil ravno najbolj vzpodbuden, saj se je kolikor toliko normalno razvijalo samo eno jajčece. Vsaka čast moji ljubezni, da je v tistih trenutkih obdržala trezno glavo in se ni predala. 

V sredo, 11. oktobra pa sva že imela punkcijo, kjer so z njenega jajčnika potegnili eno, zelo močno jajčece…vsaj tako je rekel zdravnik – zdi se mi da je bila to samo vljudnostna spodbuda z njegove strane.Prvi del “naloge” je bil s tem opravljen, drugi pa naju je čakal v petek 13.oktobra. Hmmm, petek pa še trinajsti…Mirjam je takoj rekla – ta datum bo za naju srečen…in še kako prav je imela. Delček mene je v Postojno potoval z menoj, vračal pa se je z Mirjam.Vendar pa tega takrat v tistem trenutku, ko sva se vračala na Obalo še nisva vedela.

  • Share/Bookmark

2005

Kaj kmalu sem začel iskati službo, saj sva se odločila, da pridem jaz živeti na Obalo. Če me spomin ne vara, sem jo iskal  malce manj kot leto dni. Kljub dobrim referencam ni šans, da dobiš službo, če vsaj nekoga ne poznaš – tudi sam sem kasneje prišel do sedanje službe preko poznanstev. To je bila tud štorija.

 Bila sva na Krku, ko dobim nekega dne sms od Barbare, naj jo pokličem. Po razgovoru z njo sva bila oba z Mirjam prijetno presenečena – nasmihala se mi je služba. Bil sem srečen, po drugi strani pa me je postalo silno strah…ufff madona, zdej gre pa zares – ko prideš z dopusta, boš spremenil življenje za 180 stopinj…no,preživel sem, prav uživam v vsakem dnevu posebej…ni mi žal za odločitev, da pridem živet v Izolo.

 Ko sem prišel z dopusta,se je dogajalo z veliko hitrostjo….odpoved v službi,vsak dan v kontaktu s kadrovsko na novi firmi…odjava starega naslova, prijava novega…obveščanje vseh upnikov o novem naslovu,urejanje dokumentov….bilo je noro, ampak smo tudi to z lahkoto uredili.

In……hmmm…prišel je tisti dan, ko ni bilo več vrnitve….ostal sem z njo, z mojo ljubeznijo…sanje so postale resničnost…nič več dolgih pogovorov preko telefona, pisanja na messengerju.sedaj sva skupaj, uživava vsak dan posebej in lepo nama je….recimo no…manjka nama samo še tista pika na i, da postaneva prava družinica.

  • Share/Bookmark

Ljubezen na daljavo

Leto 2004 se je torej začelo zelo pestro. Slutil sem, da bo leto kar naporno, saj sem vedel, da se bom vsak prosti vikend zapeljal k njej. Moram priznati, da mi je bilo prav lepo in užival sem ob tej vožnji proti morju. Ob sobotah po službi, če je bila le ta prosta pa že v petek, sem “pičil” kar direktnega in vsakič tam pod Črnim Kalom začel odpirati okno in s polnimi pljuči zajemati primorski zrak.Vikendi so bili samo najini in takrat sva resnično živela sodobno pravljico. No,moram priznati, da ta pravljica še vedno živi :-) .

Kaj kmalu, hmmm, pač, kakor za koga – zame namreč kar hitro, sem spoznal tudi njene starše. Bilo je za prvega maja, piknik, čevapčiči, pivo in vse kar gre zraven. Ko sva se pripeljala v bližino hiše, sem že od daleč videl, kako naju čakajo. Poleg “tašče in tasta” še sestra z nečakom. Hvala bogu, da sem sestro že srečal enkrat ali celo dvakrat pred tem srečanjem. Piknik je minil v prijetnem vzdušju in moram priznati, da sem bil vesel,da sem jih končno spoznal, saj sta oba name naredila zelo dober vtis.

 Dnevi so hitro minevali, trenutki popolne sreče v dvoje so bili še vedno omejeni na vikend ali mogoče dva v mesecu. Oba sva komaj čakala na avgust, ko bova prvič dalj časa skupaj, saj bova skupaj preživela dopust na Krku. O tem dopustu sva se v hecu pogovarjala že na najinem prvem srečanju, na drugem pa sem jo čisto resno vprašal in povabil na skupno dopustovanje.

Dočakala sva tudi ta dan D, ko sva se prvič skupaj odpeljala na počitnice. Naj povem da so tisti dnevi prehitro minili, saj se je dogajalo marsikaj. Imela sva se lepo, “vroče” in najina ljubezen se je samo še bolj utrdila. Ob slovesu so se na njenih očeh prikazale solze, sam pa sem jih le s težavo zadrževal, da ne bi videla, da je tudi meni zelo hudo. No, v avtu sem tudi sam spustil nekaj solzic in takrat sem se odločil, da hočem s to “punco” zaživeti skupaj in nekega dne tudi ustvariti družino.

V tem letu ni prišlo več do nobenih pomembnih dogodkov. Omembe vreden je le ta, da sem se na zadnji dan leta odločil, da prekinem s svojo grdo razvado – s kajenjem. Moram povedati, da niti nisem imel ne vem koliko problemov s tem, vsaj v začetku ne, kasneje po kakšnem mesecu, pa sem začel tudi sanjati da kadim, ob filmih v katerih so kadili me je trgalo, to pa je tudi bilo vse, kar se je dogajalo – moja trma je zmagala in ponosen sem na to. Danes je približno dve leti in pol od te moje odločitve in ni variante, da bi še kdaj okusil te dimne “paličice”.

  • Share/Bookmark

Računalnik,chat in zmenek na slepo

Oh ta računalnik. Dobil sem ga od prijateljev,da bi v klubu prevzel blagajniško delo,ampak takrat je bilo naše delo v njem že v zadnjih vzdihljajih,tako da sem ga v začetku uporabljal v glavnem samo za igranje iger. Kapo dol Mateju,da je imel potrpljenje z menoj in res moram povedati,da me je veliko naučil. Začel sem z igranjem Age of Empires,nadaljeval s Fifo,nato pa sem spoznal Championship Manager. Takoj sem padel noter in z Matejem sva imela o igranju svoje ekipe nonstop debate…pa katerega igralca se splača kupiti ipd. Kdor naju je v lokalu poslušal,je verjetno mislil,da sva tudi v resnici kakšna nogometna managerja.

 Istočasno sem na Siolovi strani odkril klepetalnico…prvič sem se vpisal ravno s tem nickom kot ga sedaj uporabljam na blogu. Do njega pa sem prišel čisto spontano – takrat sem ravno poslušal pesem Solinar od Faraonov in vzdevek se mi je zdel dober. Od takrat sem marsikje solinar,ne da bi vedel,da bom v bližnji prihodnosti res začel živeti v bližini morja in solin. Kaj naj rečem o tem obdobju…malce se ga sramujem,saj sem v vse skupaj padel tako močno,da sem začel celo prijateljem prodajat različne izgovore,samo da sem ostajal doma in chatal cele noči. No,tud to se je kmalu spremenilo,saj sem zopet dobil nov zagon v real življenju. V službi smo se preselili v novo trgovino in naenkrat sem se spet intenzivneje posvetil prijateljem. Na ljubezenskem področju ni bilo nobenih novosti,bilo je nekaj bežnih poznanstev v bližnjih krajih,kot tudi malce oddaljenih,ampak nič kaj konkretnejšega.

Bil je december 2003,na klepetalnice nisem več hodil,samo občasno sem še pokukal z nickom katerega sem zadnja leta uporabljal. Bilo je na moj rojstni dan,ko sem spet skočil na chat in takrat me je kliknila vražja primorka – no,takrat še nisem vedel da je z Obale,ampak nekaj me je vleklo k njej,kljub temu da sem jo na hitro odpravil,saj sem se ravno spravljal ven,da počastim prijatelje. Noč je minila v znamenju alkohola in prijetne družbe,kaj kmalu v parih dneh pa sem se zopet srečal z misteriozno primorko na chatu. Ker se mi ni dalo več klepetat preko neta sva si izmenjala mobi številke,kot tudi stacionirane. Najin prvi daljši pogovor je trajal celo noč – zdi se mi,da je bilo okoli  pete ure zjutraj,ko sva se poslovila. Čez nekaj dni pa sva se že zmenila,da bova Silvestrovo preživela skupaj. Sam sicer nisem imel ne vem kakšnih načrtov,tako da ni bilo nobenih ovir glede tega.

Prišel je 31.december 2003.V službi smo končali ob 15 uri,popili vsak en šampanjec in si voščili srečnega in veselega. Takrat niti v sanjah ne bi mogel pomisliti da grem na zmenek na slepo,kateri mi bo obrnil življenje na glavo.

Okoli 16 ure sem se odpeljal ispred bloka.Pot po Zasavski cesti mi je hitro minila ob poslušanju radia.Na območju Ljubljane pa sem prvič malce pomislil na to,kaj pa če me je Mirjam “nategnila”…mah,nisem se preveč sekiral v tistem trenutku,bolj me je pa špiknilo pri srcu tam nekje pri Črnem Kalu,ko sem resnično razmišljal o tem,da grem mogoče v Izolo zastonj. Ampak glede na to da se znam hitro znajti in da tudi iz vsake slabe stvari potegnem vsaj nekaj dobrega,sem se na te črne misli zasmejal češ;”greš pač na kratek izlet na Obalo,se obrneš in greš v Zidani Most k Mateju pričakat Novo leto”.

S tem sklepom v glavi,sem se pripeljal v Izolo pred Spar,s strahom poklical Mirjam in z olajšanjem ugotovil,da je na poti do najinega prvega videnja. Po parih vljudnostnih besedah sva se odpravila k njej domov. O podrobnostih ne bi sedaj tule,kljub temu da bi bilo zanimivo čtivo ;-) . Važno je najbolj to,da ko sem se naslednji dan vozil proti domu,so mi misli nonstop bežale k Mirjam ki je dobesedno skočila v moje življenje in v njem kmalu postala ena meni najpomembnejših oseb.

  • Share/Bookmark

80′ta in 90′ta so bila leta

Kmalu po odsluženem vojaškem roku sem,kje pa drugje kot na veselici,bila je Pustna,izvedel da v KZju potrebujejo prodajalca..nemudoma sem v Papirnici dal odpoved in podpisal enaindvajsteletno pogodbo(no,takrat še nisem vedel da bo tako dolga).Bilo je pestro,zanimivo,v majhni trgovinici nas je delalo pet trgovcev in bilo je prekleto žejno – pravi časi socializma,ki se je počasi poslavljalo.kuhani in pečeni smo bili med tednom v Slaščičarni pri Fiču,neuradno pa smo barčku rekli pri Ruškotu,saj je lastnikov sin Ruško velikokrat z našo družbo popival po žurih in veselicah.Za resno zvezo takrat nisem imel časa,saj je bilo preveč plesov,veselic in drugih prireditev,na katerih nisem smel manjkati.V tistem obdobju pa sem se začel intenzivneje družiti z sosedom,kateri je bil znan kot glasbenik,motorist in eden največjih “jebačev”,kar jih je kdaj bilo v Radečah.

GSX R 1100To obdobje je bilo lepo…ni bilo več toliko alkohola,bilo pa je kar precej deklet,takšnih in drugačnih.Sicer sem bil sam zelo izbirčen,prijatelj pa niti ne,tako da sem dostikrat šel spat nepotešen,prijatelju pa je bilo vseeno,naj bo mlada al’ pa stara,lepa al’ grda,tip je vse dol dal…ampak počasi je tudi to obdobje šlo mimo,saj sem začel delovati v mladinskem klubu,največkrat kot dee jay.Naj se pohvalim da sem tam delal tudi v zlatih časih tega kluba,ko se je notri trlo mladcev in mladenk,ko so vanj hodili tudi iz drugih krajev od Laškega,Rimskih,Zid.mosta in Sevnice.Kljub temu da smo ga kar precej skomercializirali,smo drugje – na Starem gradu in na drugih punktih delali bolj avantgardno sceno.Denarja je bilo dosti,folk je zlival vase vse kar je bilo na točilnem pultu…v tistem času sem bil tudi ekonomist – Pivovarna Laško je vsak ponedeljek pripeljala od 30-40 zabojev piva,ne vem če je kakšen drug gostilničar v Radečah toliko nabavljal kot mi,vzorni mladinci.

V tistem času – ob koncu 80-ih in začetku 90-ih sem se resneje zaljubil v mlajšo dekle s katero sem dolgo hodil…bil sem mlad in zaljubljen.Zaradi ljubezni sem nekako prenehal vrteti glasbo in tudi nehal hoditi v družbo…ne spomnim se točno kdaj,ampak nekega lepega dne mi je sporočila,da bi blo fajn,da nehava razmerje,saj je še premlada za tako resno zvezo…kljub zaljubljenosti sem se nekako strinjal z njo in kmalu sem zopet začel obiskovati vse pasje procesije v domačem kraju in okolici.V tistem času sem tudi spoznal čudovite prijatelje (Lovro,Roki,Matej,Feco,Aleš,Marko,Robi)s katerimi prijateljujem še sedaj,katera prijateljstva bodo večna.

V tem obdobju sem resneje hodil z dekletom iz Laškega in nekaj časa sva celo tudi živela skupaj…vse dotlej,dokler je v mrzli decemberski noči nisem vrgel iz stanovanja,saj sem par ur prej izvedel,da me že nekaj časa vara z znancem…nimaš kaj,če sam ne varam,tudi drugim ne pustim da me varajo.Bil sem v najboljših letih in pred mano je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja.Obljubil sem si,da staršem pripeljem domov pokazat samo še mojo res resno ljubezen.

peaveyV tistem času sem se začel resneje ukvarjati z glasbo.Res je,da so me v vojski v zameno za telefonske pogovore naučili igranja na kitaro,bobne in klaviature,se vseeno nisem počutil tako samozavestnega,da bi igral v kakšnem bendu.Z znancem Boštjanom sva kupila ozvočenje (aktivne zvočnike Peavey,ne spomnim se znamke mešalne mize)…ker je bil aktivni glasbenik pri narodnozabavnem ansamblu sva največ delovala v tistih krogih.Sam pa sem podpisal pogodbo z lokalnim nogometnim klubom in tako imel dodaten vir zaslužka – ozvočeval sem celo poslovilno tekmo znanega slovenskega sodnika ki se je proslavil v bivši jugoslovanski nogometni ligi Zdravka Martuna.Dela je bilo dosti,saj smo bili na lokalni sceni prisotni vsepovsod.

Poleg dela je bilo tudi denarja dosti,ampak le-ta se ni stekal na banko ali pa v devize,temveč h lokalnim gostilničarjem.To je bilo obdobje,ko smo ga zopet na veliko pili – stock cole so tekle v potokih,pa domači šnopček,brrrrr…ga je “teta” v klubu imela kar pod pultom samo za naju z Lovrotom…takrat sem tudi prvič ruknil avto zaradi pijače;bilo je prvič in zadnjič,takrat sem si rekel da pijača in avto ne gresta skupaj – in tega se še danes držim.Ker je poslovni partner nujno potreboval denar,sva se odločila,da prodava kompletno ozvočenje.Mojo polovico od prodaje sem videl potem šele čez dobro leto dni,do takrat pa me ni hotel več poznati.Ja ja,denar pa prijateljstvo ne gre skupaj….ne pravijo zastonj,da če hočeš izgubiti prijatelja mu posodi denar…

 Poleti 1997 pa smo s prijatelji prvič okusili dopust…morje smo dobesedno preživeli na morju,saj smo se po Jadranu prevažali s čudovito barko Potepuh…že tako od nekdaj obožujem morje in vse kar je povezano z njim,od tistega čudovitega avgusta pa sem čisto nor nanj.Resnično vse je bilo tako kot v pravljici…najbolj v spominu mi je ostal konceret Soulfingersov na Cresu,otok Silba,Susak…eh,kaj bi našteval,saj marsikdo od vas pozna te čudovite otoke.

Takrat so se dogajale tudi skupine Little Pig,Caligula,Trio Fantastikus,Sarra…velikokrat sem bil zraven – včasih kot ozvočevalec,včasih kot šofer,dostikrat pa samo zaradi prijateljev.Takrat se je dogajala MKC Kura,delovali smo zavzeto,Matej je v Radeče pripeljal kolege s faksa in ustvarili smo slikarsko kolonijo,ki je dobro uspela.

kamp straškoTakrat (avgust 1998)se je zgodil še en nepozabnih dopustov – otok Pag,kamp Straško.Jaz in Roki 14 dni,Matej pa Aleš teden dni,…dogajalo pa se je,kot da smo bili tam celo poletje.Ta dopust je bil kot sedaj izgleda tudi eden mejnikov v naših življenjih.Sicer je res,da smo še žurali,ampak ne več tako pogosto,kot prej,ko pa smo,pa je bilo zato zelo intenzivno.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »