Dnevni arhiv: 1.06.2007

Bilo je nekoč

Davno,ali pa tudi ne…tam nekje v 60′ letih prejšnjega stoletja sem privekal na svet v Celju,živeli pa smo v Zasavju – po Valvazorju na Kranjskem,v idilični vasici pod Kumom.Ko je oče sprejel novo službo smo se preselili v mesto,če se temu lahko reče “zaselek” s približno 1500 prebivalci.

Že kot nadebudni štiriletnik sem se zasvojil z glasbo.Že prej sem včasih na kakšnem družinskem “žuru” občudoval očeta,kako razteguje to čudno vražjo reč,pri sosedih,katerih sin je hodil v glasbeno šolo,pa so sedaj to “reč” tudi imeli…in to ravno takšno,majhno,ki bi meni ravno prav pristajala.Kdo je hodil k sosedom prosit za harmoniko se ne spomnim,verjetno pa je bila to mama,katera še danes rada zapoje ob poslušanju hitov iz radia.

Prve učne ure sem imel ob očetu,ki baje ni imel ne vem koliko težkega dela,saj sem imel zelo dober posluh,hkrati pa bil tudi zelo marljiv učenec.Ko sem osvojil nekaj lahkotnih pesmic,sem že hotel igrati pred publiko.Ker smo imeli balkon obrnjen direktno na ulico in bili v prvem nadstropju,je bil le ta idealen za začetnika,da si nabira potrebno kilometrino,ki jo bo mogoče kasneje v svoji glasbeni karieri sigurno potreboval.Poslušali so me vsi,pa naj so to hoteli ali pa ne,saj so hočeš nočeš morali mimo našega bloka :-) )) V tistem času sem imel tudi prvi uradni nastop – na poroki svoje tete sem med pavzo “zašpilal”dve,tri pesmice in zvezda je bila rojena.Seveda sem se vpisal v glasbeno šolo,katera mi pa najbolj ni dišala – nisem maral notnih zapisov,igrati sem hotel samo po posluhu-kar sem slišal sem zaigral,not pa nisem poznal in jih zgleda tudi nisem hotel.

Kmalu sem spoznal svojo drugo veliko ljubezen – nogomet.Zaradi velikega in hitrega igralca Ivice Šurjaka iz splitskega Hajduka sem začel navijati za ta klub iz Dalmacije,za katerega navijam še danes.Moram povedati, da sem tudi mlajšega brata Tomaža močno zasvojil z ljubeznijo do Hajduka.

Vpisal sem se v nogometni klub in prosti čas je bil zapolnjen od jutra do večera.Glasbeno šolo sem na grozo staršev počasi opustil – naredil sem samo nižjo GŠ in začel resneje trenirati nogomet.Bili smo res dobra generacija,katera v svoji ligi ni poznala za poraz – vsi smo se že videli med člani,v državni reprezentanci,v velikih klubih izven meja skupne države,sam osebno pa seveda najprej v Splitskem Hajduku,nato pa nekje v Španiji.

Vendar takrat še nihče ni slutil,da se bliža konec naše nogometne kariere,saj se nam je nevzdržno bližala srednja šola,z njo pa resnejše približevanje dekletom,spoznavanje alkohola,cigaret in nočnega življenja.To je bilo tudi konec nekega lepega brezskrbnega obdobja.

  • Share/Bookmark