Dnevni arhiv: 10.06.2007

Računalnik,chat in zmenek na slepo

Oh ta računalnik. Dobil sem ga od prijateljev,da bi v klubu prevzel blagajniško delo,ampak takrat je bilo naše delo v njem že v zadnjih vzdihljajih,tako da sem ga v začetku uporabljal v glavnem samo za igranje iger. Kapo dol Mateju,da je imel potrpljenje z menoj in res moram povedati,da me je veliko naučil. Začel sem z igranjem Age of Empires,nadaljeval s Fifo,nato pa sem spoznal Championship Manager. Takoj sem padel noter in z Matejem sva imela o igranju svoje ekipe nonstop debate…pa katerega igralca se splača kupiti ipd. Kdor naju je v lokalu poslušal,je verjetno mislil,da sva tudi v resnici kakšna nogometna managerja.

 Istočasno sem na Siolovi strani odkril klepetalnico…prvič sem se vpisal ravno s tem nickom kot ga sedaj uporabljam na blogu. Do njega pa sem prišel čisto spontano – takrat sem ravno poslušal pesem Solinar od Faraonov in vzdevek se mi je zdel dober. Od takrat sem marsikje solinar,ne da bi vedel,da bom v bližnji prihodnosti res začel živeti v bližini morja in solin. Kaj naj rečem o tem obdobju…malce se ga sramujem,saj sem v vse skupaj padel tako močno,da sem začel celo prijateljem prodajat različne izgovore,samo da sem ostajal doma in chatal cele noči. No,tud to se je kmalu spremenilo,saj sem zopet dobil nov zagon v real življenju. V službi smo se preselili v novo trgovino in naenkrat sem se spet intenzivneje posvetil prijateljem. Na ljubezenskem področju ni bilo nobenih novosti,bilo je nekaj bežnih poznanstev v bližnjih krajih,kot tudi malce oddaljenih,ampak nič kaj konkretnejšega.

Bil je december 2003,na klepetalnice nisem več hodil,samo občasno sem še pokukal z nickom katerega sem zadnja leta uporabljal. Bilo je na moj rojstni dan,ko sem spet skočil na chat in takrat me je kliknila vražja primorka – no,takrat še nisem vedel da je z Obale,ampak nekaj me je vleklo k njej,kljub temu da sem jo na hitro odpravil,saj sem se ravno spravljal ven,da počastim prijatelje. Noč je minila v znamenju alkohola in prijetne družbe,kaj kmalu v parih dneh pa sem se zopet srečal z misteriozno primorko na chatu. Ker se mi ni dalo več klepetat preko neta sva si izmenjala mobi številke,kot tudi stacionirane. Najin prvi daljši pogovor je trajal celo noč – zdi se mi,da je bilo okoli  pete ure zjutraj,ko sva se poslovila. Čez nekaj dni pa sva se že zmenila,da bova Silvestrovo preživela skupaj. Sam sicer nisem imel ne vem kakšnih načrtov,tako da ni bilo nobenih ovir glede tega.

Prišel je 31.december 2003.V službi smo končali ob 15 uri,popili vsak en šampanjec in si voščili srečnega in veselega. Takrat niti v sanjah ne bi mogel pomisliti da grem na zmenek na slepo,kateri mi bo obrnil življenje na glavo.

Okoli 16 ure sem se odpeljal ispred bloka.Pot po Zasavski cesti mi je hitro minila ob poslušanju radia.Na območju Ljubljane pa sem prvič malce pomislil na to,kaj pa če me je Mirjam “nategnila”…mah,nisem se preveč sekiral v tistem trenutku,bolj me je pa špiknilo pri srcu tam nekje pri Črnem Kalu,ko sem resnično razmišljal o tem,da grem mogoče v Izolo zastonj. Ampak glede na to da se znam hitro znajti in da tudi iz vsake slabe stvari potegnem vsaj nekaj dobrega,sem se na te črne misli zasmejal češ;”greš pač na kratek izlet na Obalo,se obrneš in greš v Zidani Most k Mateju pričakat Novo leto”.

S tem sklepom v glavi,sem se pripeljal v Izolo pred Spar,s strahom poklical Mirjam in z olajšanjem ugotovil,da je na poti do najinega prvega videnja. Po parih vljudnostnih besedah sva se odpravila k njej domov. O podrobnostih ne bi sedaj tule,kljub temu da bi bilo zanimivo čtivo ;-) . Važno je najbolj to,da ko sem se naslednji dan vozil proti domu,so mi misli nonstop bežale k Mirjam ki je dobesedno skočila v moje življenje in v njem kmalu postala ena meni najpomembnejših oseb.

  • Share/Bookmark

80′ta in 90′ta so bila leta

Kmalu po odsluženem vojaškem roku sem,kje pa drugje kot na veselici,bila je Pustna,izvedel da v KZju potrebujejo prodajalca..nemudoma sem v Papirnici dal odpoved in podpisal enaindvajsteletno pogodbo(no,takrat še nisem vedel da bo tako dolga).Bilo je pestro,zanimivo,v majhni trgovinici nas je delalo pet trgovcev in bilo je prekleto žejno – pravi časi socializma,ki se je počasi poslavljalo.kuhani in pečeni smo bili med tednom v Slaščičarni pri Fiču,neuradno pa smo barčku rekli pri Ruškotu,saj je lastnikov sin Ruško velikokrat z našo družbo popival po žurih in veselicah.Za resno zvezo takrat nisem imel časa,saj je bilo preveč plesov,veselic in drugih prireditev,na katerih nisem smel manjkati.V tistem obdobju pa sem se začel intenzivneje družiti z sosedom,kateri je bil znan kot glasbenik,motorist in eden največjih “jebačev”,kar jih je kdaj bilo v Radečah.

GSX R 1100To obdobje je bilo lepo…ni bilo več toliko alkohola,bilo pa je kar precej deklet,takšnih in drugačnih.Sicer sem bil sam zelo izbirčen,prijatelj pa niti ne,tako da sem dostikrat šel spat nepotešen,prijatelju pa je bilo vseeno,naj bo mlada al’ pa stara,lepa al’ grda,tip je vse dol dal…ampak počasi je tudi to obdobje šlo mimo,saj sem začel delovati v mladinskem klubu,največkrat kot dee jay.Naj se pohvalim da sem tam delal tudi v zlatih časih tega kluba,ko se je notri trlo mladcev in mladenk,ko so vanj hodili tudi iz drugih krajev od Laškega,Rimskih,Zid.mosta in Sevnice.Kljub temu da smo ga kar precej skomercializirali,smo drugje – na Starem gradu in na drugih punktih delali bolj avantgardno sceno.Denarja je bilo dosti,folk je zlival vase vse kar je bilo na točilnem pultu…v tistem času sem bil tudi ekonomist – Pivovarna Laško je vsak ponedeljek pripeljala od 30-40 zabojev piva,ne vem če je kakšen drug gostilničar v Radečah toliko nabavljal kot mi,vzorni mladinci.

V tistem času – ob koncu 80-ih in začetku 90-ih sem se resneje zaljubil v mlajšo dekle s katero sem dolgo hodil…bil sem mlad in zaljubljen.Zaradi ljubezni sem nekako prenehal vrteti glasbo in tudi nehal hoditi v družbo…ne spomnim se točno kdaj,ampak nekega lepega dne mi je sporočila,da bi blo fajn,da nehava razmerje,saj je še premlada za tako resno zvezo…kljub zaljubljenosti sem se nekako strinjal z njo in kmalu sem zopet začel obiskovati vse pasje procesije v domačem kraju in okolici.V tistem času sem tudi spoznal čudovite prijatelje (Lovro,Roki,Matej,Feco,Aleš,Marko,Robi)s katerimi prijateljujem še sedaj,katera prijateljstva bodo večna.

V tem obdobju sem resneje hodil z dekletom iz Laškega in nekaj časa sva celo tudi živela skupaj…vse dotlej,dokler je v mrzli decemberski noči nisem vrgel iz stanovanja,saj sem par ur prej izvedel,da me že nekaj časa vara z znancem…nimaš kaj,če sam ne varam,tudi drugim ne pustim da me varajo.Bil sem v najboljših letih in pred mano je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja.Obljubil sem si,da staršem pripeljem domov pokazat samo še mojo res resno ljubezen.

peaveyV tistem času sem se začel resneje ukvarjati z glasbo.Res je,da so me v vojski v zameno za telefonske pogovore naučili igranja na kitaro,bobne in klaviature,se vseeno nisem počutil tako samozavestnega,da bi igral v kakšnem bendu.Z znancem Boštjanom sva kupila ozvočenje (aktivne zvočnike Peavey,ne spomnim se znamke mešalne mize)…ker je bil aktivni glasbenik pri narodnozabavnem ansamblu sva največ delovala v tistih krogih.Sam pa sem podpisal pogodbo z lokalnim nogometnim klubom in tako imel dodaten vir zaslužka – ozvočeval sem celo poslovilno tekmo znanega slovenskega sodnika ki se je proslavil v bivši jugoslovanski nogometni ligi Zdravka Martuna.Dela je bilo dosti,saj smo bili na lokalni sceni prisotni vsepovsod.

Poleg dela je bilo tudi denarja dosti,ampak le-ta se ni stekal na banko ali pa v devize,temveč h lokalnim gostilničarjem.To je bilo obdobje,ko smo ga zopet na veliko pili – stock cole so tekle v potokih,pa domači šnopček,brrrrr…ga je “teta” v klubu imela kar pod pultom samo za naju z Lovrotom…takrat sem tudi prvič ruknil avto zaradi pijače;bilo je prvič in zadnjič,takrat sem si rekel da pijača in avto ne gresta skupaj – in tega se še danes držim.Ker je poslovni partner nujno potreboval denar,sva se odločila,da prodava kompletno ozvočenje.Mojo polovico od prodaje sem videl potem šele čez dobro leto dni,do takrat pa me ni hotel več poznati.Ja ja,denar pa prijateljstvo ne gre skupaj….ne pravijo zastonj,da če hočeš izgubiti prijatelja mu posodi denar…

 Poleti 1997 pa smo s prijatelji prvič okusili dopust…morje smo dobesedno preživeli na morju,saj smo se po Jadranu prevažali s čudovito barko Potepuh…že tako od nekdaj obožujem morje in vse kar je povezano z njim,od tistega čudovitega avgusta pa sem čisto nor nanj.Resnično vse je bilo tako kot v pravljici…najbolj v spominu mi je ostal konceret Soulfingersov na Cresu,otok Silba,Susak…eh,kaj bi našteval,saj marsikdo od vas pozna te čudovite otoke.

Takrat so se dogajale tudi skupine Little Pig,Caligula,Trio Fantastikus,Sarra…velikokrat sem bil zraven – včasih kot ozvočevalec,včasih kot šofer,dostikrat pa samo zaradi prijateljev.Takrat se je dogajala MKC Kura,delovali smo zavzeto,Matej je v Radeče pripeljal kolege s faksa in ustvarili smo slikarsko kolonijo,ki je dobro uspela.

kamp straškoTakrat (avgust 1998)se je zgodil še en nepozabnih dopustov – otok Pag,kamp Straško.Jaz in Roki 14 dni,Matej pa Aleš teden dni,…dogajalo pa se je,kot da smo bili tam celo poletje.Ta dopust je bil kot sedaj izgleda tudi eden mejnikov v naših življenjih.Sicer je res,da smo še žurali,ampak ne več tako pogosto,kot prej,ko pa smo,pa je bilo zato zelo intenzivno.

  • Share/Bookmark

Vročica sobotne noči

Srednja šola me je spremenila.Vsakodnevna vožnja z vlakom v Celje je kmalu postala rutinska.Na šolo smo bolj malo mislili,smo pa na veliko kadili,od Astor,Camel,F57,sarajevska Drina,Winston in še bi se našla kakšna znamka,tako da smo v šolo prišli resnično čisto prekajeni.V tem obdobju,v prvem letniku sem začel resno kaditi – to se mi je zdelo čisto samoumevno,saj so to počeli vsi okoli mene.

Nekako istočasno pa sem prvič okusil nočno življenje – z bivšim sošolcem Sergejem sva šla neko soboto v disko klub,ki se je imenoval Discoteka 40.Lastnik ga je odprl,misleč,pa tudi željo je imel,da bodo vanj zahajali ljudje zrelejših let,vendar se je uštel – mularija smo kmalu ugotovili,da je prav fajn preživeti noči ob vikendih  v tem klubu.No,tega prvega obiska se najbolj spomnim po tem,da sva si kupila pivo,se usedla za mizo in tako preživela vročico sobotne noči.Po tem obisku,nekaj časa nisem hodil v klub,potem pa se mi je odprlo – kdaj točno sicer ne vem,vem pa da sem bil aboniran na petke in sobote.Zelo rad sem plesal,prav užival sem v tem,saj sem se lahko po mili volji dotikal brhkih telesc svojih soplesalk.Dekleta so me imela rada,saj sem baje tudi dobro plesal.V klubu sem spoznal kar nekaj deklet,s katerimi sem tudi “hodil” – ponavadi za vikend,najdaljša veza v tem obdobju pa se mi zdi da je trajala dobrih mesec dni.Spominjam se tudi,da sem hodil,oziroma bil tudi strašno zaljubljen v dekle iz Gabrijel,katera je lahko v disko hodila vsako drugo soboto – pa sem kmalu ugotovil,da bi lahko tisto soboto,ko nje ni,imel kakšno drugo,pa sem si jo kmalu našel.Bila je iz “šminkerskega klana” iz Rimskih Toplic,lepa in perfektno je plesala.In z obema sem “plesal” toliko časa,dokler obe nista bili na isto soboto v klubu… in izvisel sem jaz,kajpada,saj na dveh stolčkih se ne da dolgo sedeti.Takrat sem se zaobljubil,da nikoli več ne “hodim”z dvema naenkrat.

V tistem času je prišla v moje življenje Alenka….kakšna baraba sem bil,punca je bila zaljubljena vame jaz pa sem ji samo obljubljal – pri njej in z njo sem bil samo takrat,ko sem sam tako hotel.Uff,kakšen bedak sem bil…no,dekleta tudi,saj so dopuščala takšna dejanja,ne bom pa jih krivil za to,saj sem jaz bil tista baraba.Spominjam se tudi dveh lepih sester iz okolice Hrastnika,z obema sem se imel rad…en večer sem končal z eno,začel pa z drugo(ne bom pozabil,da je takrat iz zvočnikov donela Gazebova I like Chopin).

Žural sem s polnimi pljuči,kolikor sem seveda lahko,saj sem že znal prav perfektno kaditi.Pili smo pa v glavnem bele špricerje,kdaj pa kdaj kakšno pivo,pa likerje(Kivi,čokoladne,jajčne) in pa seveda Martini,joj joj je bil dober…res je tekel v potokih.Kar ne morem verjeti,pili in zapravljali smo non stop,ampak denarja smo imeli vsi dovolj – je pa res,da je šla vsa štipendija samo za nočno življenje.Da pa ne boste mislili,da sem bil samo diskofil se motite – zelo rad sem tudi hodil po veselicah(Svibno,Jagnjenica,Vrhovo,Loka pa še kje),pa

Bazenbazen na Papirnici je bil tudi aktualen,saj so vsi najboljši bendi 80′ let vključno z Ansamblom Jožeta Rusa imeli špile na njem.Ljudi se je trlo,posledično temu pa je bilo gor tudi veliko deklet.Bil je to raj na zemlji – zame nekaj najlepšega:bilo je na prostem,pod milim nebom,pod zvezdami,vonj po čevapčičih (moja najljubša hrana poleti :-) ) in pa nekaj najpomembnejšega – bila je glasba v živo.

Srednja šola je kmalu bila za nami,oče mi je kar po hitrem postopku po njej “zrihtal” službo v Papirnici,kjer sem delal na izmene – do polnoletnosti nisem delal nočnih,decembra istega leta (1983) pa sem začel tudi to.No ja,ne vem če sem v vsej karieri v Papirnici naredil dve nočni izmeni ob sobotah,saj bi bil to greh.Hvala bogu,da smo imeli “grebatorje”ki so hoteli delati ob sobotah ponoči – za denar seveda vse,mi mlajši pa smo seveda v tistem času raje počenjali neumnosti,pili,kadili,plesali in predvsem osvajali dekleta.

Nevzdržno pa se mi je bližal vojaški rok…2.november 1984 je bil tisti dan D,ko sem kot “mulc” postal pravi moški,ko sem v Somborju oblekel plavo uniformo.Mesec dni prej sem v klubu spoznal Nelly in bila je to resna ljubezen.Ob vpoklicu sva oba jokala,vseskozi je obljubljala da me bo čakala vseh 15 mesecev,saj je želela,da najina ljubezen živi večno.No,hmm,po mesec dni prebivanja v vojašnici sem dobil njeno pismo,v katerem mi razlaga,naj jo razumem da je tako mlada in da me ne more čakati.Ne bom pozabil,da sem to pismo bral,ko se je ravno takrat vrtela na radiu pesem I Just Called To Say I Love You.Bilo mi je resnično hudo in pomislil sem,da se mi je to zgodilo samo zaradi mojih dejanj v preteklosti – in takrat sem se odločil in zaobljubil,da bom začel spoštovati dekleta in da jim ne bom nikoli več lagal.V tistem trenutku sem postal boljši človek.

Po dveh mesecih in dvajsetih dneh so me poslali v prekomando – na Aerodrom Skopski Petrovac pri Skopju v Makedoniji,kjer sem dobesedno kraljeval med celim vojaškim rokom.Bil sem namreč telefonist in deloval sem na telefonski centrali za cel Aerodrom.Takrat so lahko domači klicali v vojašnico svoje sinove,dekleta svoje fante,žene svoje može…ampak bil pa je manjši problem glede teh klicev – ta problem smo bili mi telefonisti na centrali,kar smo s pridom izkoriščali.,vedno smo hoteli nekaj za te usluge.Sicer sami nismo ne vem kako na glas zahtevali razne proti usluge – vojaki so sami plačevali razne runde,kuharji so nam dajali najboljše in največje porcije,frizerji so se trudili pri naših frizurah,skratka,na vseh področjih smo bili nedotakljivi,saj je bilo nepisano pravilo,da nam oficirji ne težijo preveč.Vse je bilo kot v pravljici,če lahko vojaškemu roku tako rečem,če se sam ne bi po domače “zajebal” – ko sem neko jutro klical domov,češ naj me pokličejo nazaj,so me posneli in me takoj naslednji dan degradirali,dali v pritvor za nekaj dni in kazensko poslali na delo v kuhinjo – tam bi delal do konca vojaškega roka,če se ne bi nenadoma naše telefonistične vrste redčiti – vpoklicali so me nazaj,mi obljubili,da me bojo vseskozi snemali in na delovnem mestu,bunkerju – glavnem operacijskem mestu za Južno Srbijo in celo Makedonijo sem deloval do konca vojaškega roka.No,vmes,v avgustu 1985 sem odšel tudi na redovni dopust kateri je bil tudi zelo pester…doma sem bil ravno v času Piva in Cvetja, s starši sem šel  v Strunjan za deset dni v tistem času pa se je zgodil tudi zloglasni Live Aid,na katerem me je fascinirala skupina Queen in njen pevec Fredie Mercury.

Queen

  • Share/Bookmark