Prvič očka in še kaj…

Kaj kmalu sem začel iskati službo, saj sva se odločila, da pridem jaz živeti na Obalo. Če me spomin ne vara, sem jo iskal  malce manj kot leto dni. Kljub dobrim referencam ni šans, da dobiš službo, če vsaj nekoga ne poznaš - tudi sam sem kasneje prišel do sedanje službe preko poznanstev. To je bila tud štorija.

 Bila sva na Krku, ko dobim nekega dne sms od Barbare, naj jo pokličem. Po razgovoru z njo sva bila oba z Mirjam prijetno presenečena - nasmihala se mi je služba. Bil sem srečen, po drugi strani pa me je postalo silno strah…ufff madona, zdej gre pa zares - ko prideš z dopusta, boš spremenil življenje za 180 stopinj…no,preživel sem, prav uživam v vsakem dnevu posebej…ni mi žal za odločitev, da pridem živet v Izolo.

 Ko sem prišel z dopusta,se je dogajalo z veliko hitrostjo….odpoved v službi,vsak dan v kontaktu s kadrovsko na novi firmi…odjava starega naslova, prijava novega…obveščanje vseh upnikov o novem naslovu,urejanje dokumentov….bilo je noro, ampak smo tudi to z lahkoto uredili.

In……hmmm…prišel je tisti dan, ko ni bilo več vrnitve….ostal sem z njo, z mojo ljubeznijo…sanje so postale resničnost…nič več dolgih pogovorov preko telefona, pisanja na messengerju.sedaj sva skupaj, uživava vsak dan posebej in lepo nama je….recimo no…manjka nama samo še tista pika na i, da postaneva prava družinica.

Leto 2004 se je torej začelo zelo pestro. Slutil sem, da bo leto kar naporno, saj sem vedel, da se bom vsak prosti vikend zapeljal k njej. Moram priznati, da mi je bilo prav lepo in užival sem ob tej vožnji proti morju. Ob sobotah po službi, če je bila le ta prosta pa že v petek, sem “pičil” kar direktnega in vsakič tam pod Črnim Kalom začel odpirati okno in s polnimi pljuči zajemati primorski zrak.Vikendi so bili samo najini in takrat sva resnično živela sodobno pravljico. No,moram priznati, da ta pravljica še vedno živi :-).

Kaj kmalu, hmmm, pač, kakor za koga - zame namreč kar hitro, sem spoznal tudi njene starše. Bilo je za prvega maja, piknik, čevapčiči, pivo in vse kar gre zraven. Ko sva se pripeljala v bližino hiše, sem že od daleč videl, kako naju čakajo. Poleg “tašče in tasta” še sestra z nečakom. Hvala bogu, da sem sestro že srečal enkrat ali celo dvakrat pred tem srečanjem. Piknik je minil v prijetnem vzdušju in moram priznati, da sem bil vesel,da sem jih končno spoznal, saj sta oba name naredila zelo dober vtis.

 Dnevi so hitro minevali, trenutki popolne sreče v dvoje so bili še vedno omejeni na vikend ali mogoče dva v mesecu. Oba sva komaj čakala na avgust, ko bova prvič dalj časa skupaj, saj bova skupaj preživela dopust na Krku. O tem dopustu sva se v hecu pogovarjala že na najinem prvem srečanju, na drugem pa sem jo čisto resno vprašal in povabil na skupno dopustovanje.

Dočakala sva tudi ta dan D, ko sva se prvič skupaj odpeljala na počitnice. Naj povem da so tisti dnevi prehitro minili, saj se je dogajalo marsikaj. Imela sva se lepo, “vroče” in najina ljubezen se je samo še bolj utrdila. Ob slovesu so se na njenih očeh prikazale solze, sam pa sem jih le s težavo zadrževal, da ne bi videla, da je tudi meni zelo hudo. No, v avtu sem tudi sam spustil nekaj solzic in takrat sem se odločil, da hočem s to “punco” zaživeti skupaj in nekega dne tudi ustvariti družino.

V tem letu ni prišlo več do nobenih pomembnih dogodkov. Omembe vreden je le ta, da sem se na zadnji dan leta odločil, da prekinem s svojo grdo razvado - s kajenjem. Moram povedati, da niti nisem imel ne vem koliko problemov s tem, vsaj v začetku ne, kasneje po kakšnem mesecu, pa sem začel tudi sanjati da kadim, ob filmih v katerih so kadili me je trgalo, to pa je tudi bilo vse, kar se je dogajalo - moja trma je zmagala in ponosen sem na to. Danes je približno dve leti in pol od te moje odločitve in ni variante, da bi še kdaj okusil te dimne “paličice”.