Mesečni arhiv: Junij 2007

Vročica sobotne noči

Srednja šola me je spremenila.Vsakodnevna vožnja z vlakom v Celje je kmalu postala rutinska.Na šolo smo bolj malo mislili,smo pa na veliko kadili,od Astor,Camel,F57,sarajevska Drina,Winston in še bi se našla kakšna znamka,tako da smo v šolo prišli resnično čisto prekajeni.V tem obdobju,v prvem letniku sem začel resno kaditi – to se mi je zdelo čisto samoumevno,saj so to počeli vsi okoli mene.

Nekako istočasno pa sem prvič okusil nočno življenje – z bivšim sošolcem Sergejem sva šla neko soboto v disko klub,ki se je imenoval Discoteka 40.Lastnik ga je odprl,misleč,pa tudi željo je imel,da bodo vanj zahajali ljudje zrelejših let,vendar se je uštel – mularija smo kmalu ugotovili,da je prav fajn preživeti noči ob vikendih  v tem klubu.No,tega prvega obiska se najbolj spomnim po tem,da sva si kupila pivo,se usedla za mizo in tako preživela vročico sobotne noči.Po tem obisku,nekaj časa nisem hodil v klub,potem pa se mi je odprlo – kdaj točno sicer ne vem,vem pa da sem bil aboniran na petke in sobote.Zelo rad sem plesal,prav užival sem v tem,saj sem se lahko po mili volji dotikal brhkih telesc svojih soplesalk.Dekleta so me imela rada,saj sem baje tudi dobro plesal.V klubu sem spoznal kar nekaj deklet,s katerimi sem tudi “hodil” – ponavadi za vikend,najdaljša veza v tem obdobju pa se mi zdi da je trajala dobrih mesec dni.Spominjam se tudi,da sem hodil,oziroma bil tudi strašno zaljubljen v dekle iz Gabrijel,katera je lahko v disko hodila vsako drugo soboto – pa sem kmalu ugotovil,da bi lahko tisto soboto,ko nje ni,imel kakšno drugo,pa sem si jo kmalu našel.Bila je iz “šminkerskega klana” iz Rimskih Toplic,lepa in perfektno je plesala.In z obema sem “plesal” toliko časa,dokler obe nista bili na isto soboto v klubu… in izvisel sem jaz,kajpada,saj na dveh stolčkih se ne da dolgo sedeti.Takrat sem se zaobljubil,da nikoli več ne “hodim”z dvema naenkrat.

V tistem času je prišla v moje življenje Alenka….kakšna baraba sem bil,punca je bila zaljubljena vame jaz pa sem ji samo obljubljal – pri njej in z njo sem bil samo takrat,ko sem sam tako hotel.Uff,kakšen bedak sem bil…no,dekleta tudi,saj so dopuščala takšna dejanja,ne bom pa jih krivil za to,saj sem jaz bil tista baraba.Spominjam se tudi dveh lepih sester iz okolice Hrastnika,z obema sem se imel rad…en večer sem končal z eno,začel pa z drugo(ne bom pozabil,da je takrat iz zvočnikov donela Gazebova I like Chopin).

Žural sem s polnimi pljuči,kolikor sem seveda lahko,saj sem že znal prav perfektno kaditi.Pili smo pa v glavnem bele špricerje,kdaj pa kdaj kakšno pivo,pa likerje(Kivi,čokoladne,jajčne) in pa seveda Martini,joj joj je bil dober…res je tekel v potokih.Kar ne morem verjeti,pili in zapravljali smo non stop,ampak denarja smo imeli vsi dovolj – je pa res,da je šla vsa štipendija samo za nočno življenje.Da pa ne boste mislili,da sem bil samo diskofil se motite – zelo rad sem tudi hodil po veselicah(Svibno,Jagnjenica,Vrhovo,Loka pa še kje),pa

Bazenbazen na Papirnici je bil tudi aktualen,saj so vsi najboljši bendi 80′ let vključno z Ansamblom Jožeta Rusa imeli špile na njem.Ljudi se je trlo,posledično temu pa je bilo gor tudi veliko deklet.Bil je to raj na zemlji – zame nekaj najlepšega:bilo je na prostem,pod milim nebom,pod zvezdami,vonj po čevapčičih (moja najljubša hrana poleti :-) ) in pa nekaj najpomembnejšega – bila je glasba v živo.

Srednja šola je kmalu bila za nami,oče mi je kar po hitrem postopku po njej “zrihtal” službo v Papirnici,kjer sem delal na izmene – do polnoletnosti nisem delal nočnih,decembra istega leta (1983) pa sem začel tudi to.No ja,ne vem če sem v vsej karieri v Papirnici naredil dve nočni izmeni ob sobotah,saj bi bil to greh.Hvala bogu,da smo imeli “grebatorje”ki so hoteli delati ob sobotah ponoči – za denar seveda vse,mi mlajši pa smo seveda v tistem času raje počenjali neumnosti,pili,kadili,plesali in predvsem osvajali dekleta.

Nevzdržno pa se mi je bližal vojaški rok…2.november 1984 je bil tisti dan D,ko sem kot “mulc” postal pravi moški,ko sem v Somborju oblekel plavo uniformo.Mesec dni prej sem v klubu spoznal Nelly in bila je to resna ljubezen.Ob vpoklicu sva oba jokala,vseskozi je obljubljala da me bo čakala vseh 15 mesecev,saj je želela,da najina ljubezen živi večno.No,hmm,po mesec dni prebivanja v vojašnici sem dobil njeno pismo,v katerem mi razlaga,naj jo razumem da je tako mlada in da me ne more čakati.Ne bom pozabil,da sem to pismo bral,ko se je ravno takrat vrtela na radiu pesem I Just Called To Say I Love You.Bilo mi je resnično hudo in pomislil sem,da se mi je to zgodilo samo zaradi mojih dejanj v preteklosti – in takrat sem se odločil in zaobljubil,da bom začel spoštovati dekleta in da jim ne bom nikoli več lagal.V tistem trenutku sem postal boljši človek.

Po dveh mesecih in dvajsetih dneh so me poslali v prekomando – na Aerodrom Skopski Petrovac pri Skopju v Makedoniji,kjer sem dobesedno kraljeval med celim vojaškim rokom.Bil sem namreč telefonist in deloval sem na telefonski centrali za cel Aerodrom.Takrat so lahko domači klicali v vojašnico svoje sinove,dekleta svoje fante,žene svoje može…ampak bil pa je manjši problem glede teh klicev – ta problem smo bili mi telefonisti na centrali,kar smo s pridom izkoriščali.,vedno smo hoteli nekaj za te usluge.Sicer sami nismo ne vem kako na glas zahtevali razne proti usluge – vojaki so sami plačevali razne runde,kuharji so nam dajali najboljše in največje porcije,frizerji so se trudili pri naših frizurah,skratka,na vseh področjih smo bili nedotakljivi,saj je bilo nepisano pravilo,da nam oficirji ne težijo preveč.Vse je bilo kot v pravljici,če lahko vojaškemu roku tako rečem,če se sam ne bi po domače “zajebal” – ko sem neko jutro klical domov,češ naj me pokličejo nazaj,so me posneli in me takoj naslednji dan degradirali,dali v pritvor za nekaj dni in kazensko poslali na delo v kuhinjo – tam bi delal do konca vojaškega roka,če se ne bi nenadoma naše telefonistične vrste redčiti – vpoklicali so me nazaj,mi obljubili,da me bojo vseskozi snemali in na delovnem mestu,bunkerju – glavnem operacijskem mestu za Južno Srbijo in celo Makedonijo sem deloval do konca vojaškega roka.No,vmes,v avgustu 1985 sem odšel tudi na redovni dopust kateri je bil tudi zelo pester…doma sem bil ravno v času Piva in Cvetja, s starši sem šel  v Strunjan za deset dni v tistem času pa se je zgodil tudi zloglasni Live Aid,na katerem me je fascinirala skupina Queen in njen pevec Fredie Mercury.

Queen

  • Share/Bookmark

Bilo je nekoč

Davno,ali pa tudi ne…tam nekje v 60′ letih prejšnjega stoletja sem privekal na svet v Celju,živeli pa smo v Zasavju – po Valvazorju na Kranjskem,v idilični vasici pod Kumom.Ko je oče sprejel novo službo smo se preselili v mesto,če se temu lahko reče “zaselek” s približno 1500 prebivalci.

Že kot nadebudni štiriletnik sem se zasvojil z glasbo.Že prej sem včasih na kakšnem družinskem “žuru” občudoval očeta,kako razteguje to čudno vražjo reč,pri sosedih,katerih sin je hodil v glasbeno šolo,pa so sedaj to “reč” tudi imeli…in to ravno takšno,majhno,ki bi meni ravno prav pristajala.Kdo je hodil k sosedom prosit za harmoniko se ne spomnim,verjetno pa je bila to mama,katera še danes rada zapoje ob poslušanju hitov iz radia.

Prve učne ure sem imel ob očetu,ki baje ni imel ne vem koliko težkega dela,saj sem imel zelo dober posluh,hkrati pa bil tudi zelo marljiv učenec.Ko sem osvojil nekaj lahkotnih pesmic,sem že hotel igrati pred publiko.Ker smo imeli balkon obrnjen direktno na ulico in bili v prvem nadstropju,je bil le ta idealen za začetnika,da si nabira potrebno kilometrino,ki jo bo mogoče kasneje v svoji glasbeni karieri sigurno potreboval.Poslušali so me vsi,pa naj so to hoteli ali pa ne,saj so hočeš nočeš morali mimo našega bloka :-) )) V tistem času sem imel tudi prvi uradni nastop – na poroki svoje tete sem med pavzo “zašpilal”dve,tri pesmice in zvezda je bila rojena.Seveda sem se vpisal v glasbeno šolo,katera mi pa najbolj ni dišala – nisem maral notnih zapisov,igrati sem hotel samo po posluhu-kar sem slišal sem zaigral,not pa nisem poznal in jih zgleda tudi nisem hotel.

Kmalu sem spoznal svojo drugo veliko ljubezen – nogomet.Zaradi velikega in hitrega igralca Ivice Šurjaka iz splitskega Hajduka sem začel navijati za ta klub iz Dalmacije,za katerega navijam še danes.Moram povedati, da sem tudi mlajšega brata Tomaža močno zasvojil z ljubeznijo do Hajduka.

Vpisal sem se v nogometni klub in prosti čas je bil zapolnjen od jutra do večera.Glasbeno šolo sem na grozo staršev počasi opustil – naredil sem samo nižjo GŠ in začel resneje trenirati nogomet.Bili smo res dobra generacija,katera v svoji ligi ni poznala za poraz – vsi smo se že videli med člani,v državni reprezentanci,v velikih klubih izven meja skupne države,sam osebno pa seveda najprej v Splitskem Hajduku,nato pa nekje v Španiji.

Vendar takrat še nihče ni slutil,da se bliža konec naše nogometne kariere,saj se nam je nevzdržno bližala srednja šola,z njo pa resnejše približevanje dekletom,spoznavanje alkohola,cigaret in nočnega življenja.To je bilo tudi konec nekega lepega brezskrbnega obdobja.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi