Mesečni arhiv: Julij 2007

Prvi obiski

Naša Neža bo v soboto stara mesec dni. V teh dneh je že imela tudi nekaj obiskov. Lepo je imeti obiske, saj vsak pokaže iskreno veselje ob novi članici družine. Predvsem lepo je imeti v gosteh najdražje goste, kot so starši in prijatelji. Vsi komaj čakajo, da vidijo svojo vnukinjo, da jo držijo v naročju, da se igrajo z njo…ampak resnica je za vse malce boleča – malo, ljubko bitje, katero je komaj uzrlo svet, se še ne zna igrati…zna jesti, zna kakati in predvsem jokati, če so se pojavili krči.

Najini Neži ti krči malce nagajajo…hvala bogu za naju, predvsem pa za njo, da ni te nadloge veliko, saj baje lahko držijo celo nekaj ur – pri nas je to največ eno uro, včasih kakšno minuto tudi več. V tem času smo se že nekako strenirali, da jih ublažimo z kremo, pa z nošenjem gor in dol po stanovanju, sam sem celo ugotovil, da če ji zraven pojem, se tudi nekako umiri. Je pa punca izbirčna kar se muzike tiče;Chuck Berry, Jerry Lee Lewis, Elvis Presley ji pašejo, ampak ob njih postane pravi mali čukec. Ko pa ji zapojem kakšno od Srebrnih kril – Zakuni se ljubavi ali pa Dolina našeg dijetinstva pa naša punčka rada zapre svoje očke.Tudi Queeni z Fredie Mercuryjem so ji všeč za uspavanko. Če se pa ti krči pojavijo med obiski, pa je to malce drugačna zgodba.

Sedaj smo imeli na obisku moja starša – njena babica in dedek. Kako lepo ju je videti, ko tako ljubeče zreta v njuno prvo vnukinjo – pa tako rada bi jo prijela v naročje, ampak vedno v nepravem trenutku, saj Neža hoče svoj ustaljen ritem; spanje, hrana, podiranje kupčka, kopanje. Še ne mesec dni star dojenček zelo čuti nemir okoli sebe, zato se vse njene nevšečnosti samo še poglobijo in histeričen jok je neizbežen. Dedek in babica, sta kljub temu, da je bilo od crkljanja z vnukinjo bore malo, odšla zelo srečna domov.Jaz, kot njun sin pa zelo ponosen na svojo hči, ki je tako lepa in ljubka osvojila njuno srce za vedno. Dedi in babica; v imenu Neže (vsaj upam tako :-) ) vama povem, da bo še veliko časa za crkljanje in igranje z vajinim sončkom in tudi midva vama bova pustila, da jo razvajata po mili volji pri vama doma, ampak takrat bova pogledala stran, da tega Neža ne bo videla. Dedki in babice, nonoti in none ste pač zato, da naše otroke razvajate, mi starši pa se bomo trudili, da jih vzgojimo v osebe na katere bomo ponosni prav vsi.

Naj se vama še enkrat v imenu Neže zahvalim še tu na blogu za lepa darilca. Od nje sta na tem obisku imela malo, saj mlada dama ni imela veliko časa za vaju :-) verjamem pa, da bo naslednjič boljše – ali bo to tu pri nas, ali pri vas še ne vem, vem pa da bo to kmalu.

Razveselili smo se tudi drugih obiskov na domu. Prva nas je obiskala soseda Barbara ,druga je bila prijateljica in bivša soseda od Mirjam Zala, nato še ena njena prijateljica Irena, potem meni zelo drag obisk iz mojih domačih krajev Matej s svojo Debi in njunima cukrčkoma Ano Tio in Lano. Vmes so nas nekajkrat na kratko obiskali tudi njeni starši. Obiskala sta jo tudi Klemen in njegova mama Žanet. Do sedaj zadnji njen obisk pa sta bila moja dva starša, katerima se zahvaljujem, da sta me vzgojila v takšnega kot sem. Pravijo pa, da šele po vnukih vidiš, kako si vzgojil svojega otroka – bomo videli, če to drži, midva se bova trudila, da jo vzgajava po najboljših močeh.

Na koncu bi se pa radi posebej zahvalili vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za vse lepe čestitke in darilca, katera ste nam poslali ob rojstvu najine Neže.

Pa še dve novejši slikici za zveste “obiskovalce” te strani.

Počitek po kopanju  Moja dva sončka

  • Share/Bookmark

Biti oče

Sedaj sem oče in imam družino. Kar naenkrat imam drugačne skrbi, no, poleg tistih od prej so prišle nove. Ko sem v službi, ne razmišljam samo o Mirjam ampak tudi o tem malem, nežnem bitjecu ki me je tako prevzelo, katero mi je spremenilo življenje – na bolje.

Kar naenkrat začneš na določene stvari malce drugače gledati. Postaneš resnejši? Hmmm, kaj pa vem, to bodo znali povedati tisti ki me obkrožajo v vsakdanjem življenju – sam menim, da nisem resnejši, mogoče zrelejši, malce drugačen.

Kaj je zame lepo? Kot otroku mi je bilo lepo, ko sem videl in stiskal k sebi novo igračo, kot nogometašu, je bilo zelo lepo videti v hrbet nasprotnikovega vratarja, kot deejayu je bilo lepo videti ljudi ki so z vsako novo pesmijo, katero sem jim dal, znoreli na plesišču…lepo je bilo videti sončne zahode, …kar dih mi je zastal, če sem zagledal krasno žensko…

Spanje pravičnega :-)     Življenje je lepo                                       

V vsakem obdobju sem imel tako kot vsi,nekaj, kar se mi je zdelo lepo, kar me je osrečevalo.Ampak biti oče je nekaj najlepšega. Kako lepo je pogledati zvečer v zibelko, kako mala Neža spokojno spi, se v spanju nasmiha, se preteguje – brez kakršnihkoli problemov bi jo lahko gledal cele noči. Kako ponosen stojim tam zraven nje, srečen, tudi kakšna solza se hoče kdaj prikazati. Tako sem srečen, da bi najraje objel ves svet.

Po eni strani mi je sedaj žal, da nisem postal oče že prej, toda zdi se mi, da je vprašanje, če bi otrok takrat dobil tisto, kar bo sedaj dobila mala Neža – tisto pravo očetovstvo kakršnega potrebuje otrok. Bili so drugi časi, živel se je rock’n'roll, brezskrbno življenje – prav gotovo, da bi me otrok spremenil, ampak vem, da to ne bi bilo to.

Očitno je res moralo preteči toliko Save mimo mojega kraja , da sem spoznal pravo osebo na čisto drugem koncu Slovenije, katera me je tako prevzela, da sem se preselil v njen kraj in si zaželel z njo imeti otroka.

Danes imava hči staro 15 dni – srečen jaz, srečna mamica, srečna mala Neža – srečna družina. Sam ji trenutno ne morem zagotavljati in nuditi hrano (hvalabogu :-) ) , nudim ji pa neizmerno ljubezen, toplino, topel in varen objem…spet bom začel brenkati, da ji bom lahko pel uspavanke in pesmice ob spremljavi kitare. Da vzljubi glasbo tako kot jo ljubita njen tata in njena mama – upam vsaj…da ne bo ravno kontra učinek ob mojem petju :-)

                                Kdo bolj uživa?

Neža, obljubim ti, da bom zate najboljši tata na svetu, da boš ponosna name, kot sem ponosen nate sedaj, ko tako pridno “podiraš kupčke”, kakaš :-) jočeš in tako lepo spiš.

  • Share/Bookmark

Domača naloga

Freycha mi je pred skoraj tremi tedni dala domačo nalogo, češ naj napišem sedem resnic o sebi. Ker se mi je te dni zelo dogajalo v zvezi z rojstvom hčerke Neže , je ta naloga morala počakati do danes.

1.Domača naloga: Nikoli nisem maral pisati domačih nalog – to mi je bilo največje prekletstvo šole. V osnovni šoli, predvsem v nižjih razredih še ni bilo problemov, kasneje proti koncu osemletke in v srednji šoli pa sem domače naloge pisal kar v šoli, neposredno pred samo uro predmeta.

2.Ribolov: Že kot mulca me je oče zasvojil z ribolovom,  s to ljubeznijo pa je okužil tudi mojega mlajšega brata Tomaža.Veliko dni smo prečepeli za Savo. Ne bom pozabil, ko smo lovili v Zidanem Mostu ,oče , jaz,veliki brat in pa Tomaž z navadno palico, katero mu je oče urezal iz bližnjega grmovja. Tisti dan ni bilo prijema, na koncu pa je potegnilo in to krepko – Tomažu, pol metra od obale.Bil je krap in je ubogi laks, katerega smo navezali na palico v trenutku odtrgal. Nemočno smo samo opazovali, kako je odplaval v savske globine.

3.Drevored pinij: S starši sem hodil veliko let zapored v Strunjan v dom penoloških delavcev, saj je oče učil v enem takšnih domov. Vsako leto me je fasciniral mogočen drevored pinij v Strunjanu…to je bilo zame nekaj tako lepega…nikoli si ne bi takrat upal pomisliti, da bom nekoč kasneje živel zelo blizu tega lepega drevoreda.

4.Morje:Od nekdaj obožujem morje.Vedno sem komaj čakal poletja in dopust preživel s pravim guštom na morju – sprva s starši v Strunjanu, pa v AC Straško na Pagu, nekaj let v Poreču, v Gajcu pri Novalji, zadnjih nekaj let pa hodim v kamp Ježevac. Letos septembra, če bo z Nežinim zdravjem vse tako kot mora biti, gremo prvič kot družinica uživat zaslužene počitnice, pa čeprav samo za teden dni.

5.Zaljubljenost:Moja prva “velika ljubezen” se je zgodila v osnovni šoli. Zaljubljen ali karkoli pač že, sem bil v sošolčevo sestro Damjano, katera pa seveda ni opazila te moje zagledanosti vanjo. Če me spomin ne vara, sem mislil kar precej na njo, jokal pa nisem kljub temu, da se ni ničesar razvilo med nama.

6.Sanje:Ko sem bil mlajši, sem velikokrat sanjal da letim…par korakov, odskok in potem zaplaval v nebo, kjer sem z lahkoto lebdel in jadral naokoli – z rokami sem manevriral, z nogami pa sem odrival zrak in tako imel dovolj veliko hitrost za letenje. Kaj so pomenile te sanje ne vem, saj se nisem poglabljal v to, vem samo to, da odkar je Mirjam skočila v moje življenje teh sanj ni bilo več. Mogoče pa so moje sanje pomenile Svoboda??…hmmm…kdove… ;-)

7.Strah pred višino:Zelo nelagodno se počutim če sem kje na visokem – že na večji lestvi se moram skoncentrirati da ne pogledam dol in ne mislim na to,da sem visoko.Sicer nisem imel kakšnih slabih izkušenj iz mladosti, kot mulc sem tako kot drugi plezal po sosedovih drevesih, plezal na garaže…ampak danes sem raje na trdnih tleh…to je mogoče tudi eden od razlogov,da še nisem bil na Triglavu. Zanimivo je tudi to,da se pa ne bojim letenja z letalom.

 To bi bilo to…mogoče sem koga izmed tistih ki me pozna, presenetil s kakšno svojo resnico – to bo zelo verjetno, saj določenih stvari res ni vsakdo vedel.

Ker verige teh sedem resnic ne smem pretrgati,vržem “kost za glodanje” Mateju , drugi okoli mene pa so to resnico o sebi že napisali…torej Matej, napiši domačo nalogo. :-D

  • Share/Bookmark

Neža

Kot sem obljubil je sedaj tu nekaj slikic najine Neže…mala je fotogenična, vsaj meni se tako zdi, edino če nisem malce preveč pristranski :-) no…je pa vsaj srčkana in zame center sveta.Naj danes govorijo raje slike:

Stara cca.45 minut Nekaj mi ne paše Kdo si ti?

S to sliko in pa z zgodbico o porodu je “zaslovela” za nekaj ur na Siolovem portalu.

           Sem res tako lepa?          Neža na Siolu

Kako je lepo spati..mmmmm Oprostite ker zeham Ti ti…ne mi težit / Ma dai, non mi rompere le balle

Enkrat bojo tu zobki Spala bi spet Da ne pozabijo da sem Neža!

Samo gledam Moje male sive celice že delujejo Tudi prst je dober če ni blizu mamice

Avtor nekaj slik sem sam osebno, večino pa jih je naredila mamica, ko je to lahko storila, to pa je takrat, ko ji Neža ni nagajala. :-)

…vsemogočni Siol - nama je malce pomagal da se najdeva, najino Nežo pa je izstrelil med zvezde….no, vsaj za kakšen dan. :-) Čisto dosti, da je ponosni očka, še bolj ponosen. Sosedje me pa čudno gledajo zakaj imam vseskozi polne žepe. Le zakaj …hehe…da me ne odnese v vesolje, saj že tri dni vseskozi lebdim od sreče.

  • Share/Bookmark