Mesečni arhiv: Avgust 2007

Ribiški praznik, Kalamari in Slavko

Neža ne manjka na nobenem odmevnejšem dogodku v Izoli. Po koncertu v San Simonu in praznovanju Faraonov, katerega je obiskala v torek, je sinoči “hotela” okusiti izolski ribiški praznik. Ta praznik je star že skoraj sto let – prvi zapisi o tem prazniku kažejo, da so ga pripravljali že leta 1910 in tudi takrat so ga organizirali v mesecu avgustu. Prvič se ga bolj podrobno omenja že avgusta 1912 leta kot Ribiški praznik oz. Festa dei pescatori, obstaja pa možnost, da je praznik obstajal že prej.

Vsa leta se na ta dan v sami Izoli dogaja marsikaj – od raznoraznih športnih dogodkov, priprav takšnih in drugačnih ribiških jedi, do koncertov, predvsem obalnih vrhunskih ansamblov, katerih na tem področju v preteklosti res ni manjkalo. Letos so to čast na glavnem Velikem trgu imeli skupina Kalamari in pa znani pevec Slavko Ivančič , kateri je poznan po tem, da je deloval kot vokalni solist in frontman v znanih zasedbah Bazar in Faraoni, sedaj pa že nekaj let prepeva kot samostojni glasbenik, v zadnjem času pa kot gost skupine Kalamari. Naj povem, da ga sam zelo rad poslušam. Nemalokrat so mu tekstopisci kot sta Drago Mislej – Mef in Miša Čermak naredila pesmi, pisane na njegovo kožo. Si predstavljate da pesmi Dober dan, Tina, Portorož 1905, Mi ljudje smo kot morje, Kar je res je res, Ti znaš, poje kdo drug namesto njega? Nemogoče, saj je v vsako od njih vtkal tudi delček sebe.

Danes ne poje več v kvalitetnih skupinah, kot sta bili Bazar in Faraoni…je na svoji, samostojni poti, dostikrat pa se mu na odru pridružijo fantje iz skupine Kalamari, katere najbolj poznamo po njihovem hitu Angelca, katerega so poleg njih prepevali Marko, Tulio in Slavko. Moje mnenje je, da so s tem skupnim delovanjem z Ivančičem sami naredili korak nazaj, saj jih Slavko popolnoma zasenči in tu delujejo kot njegova spremljevalna skupina. Mogoče to tudi so, tega ne vem, saj ne poznam ozadja njihovega skupnega delovanja. Glede na to, da sem v tem tednu obiskal tako koncert Faraonov v San Simonu, kot Slavkov nastop z Kalamari sinoči v Izoli, sem prišel do zanimivega zaključka, katerega pa verjetno marsikdo pozna. Faraoni brez Slavkota…hmmm…manjka jim…je frontman v pravem smislu besede..publika mu je “jedla iz rok” tako v San Simonu kot v Izoli. So dobri, ni kaj, ampak z njim lahko zopet pokorijo Slovenijo na zabavni sceni. Slavko brez Faraonov ni pravi Slavko – celo življenje je pel v bendih in potrebuje bend , zaveznike na odru, da osrečujejo poslušalce. Želim si, pa verjetno ne samo jaz, tudi ogromno privržencev Faraonov in njega samega, da si sežejo v roko in nadaljujejo, kjer so pred leti končali. Upam, da res niso prevelike zamere z obeh strani, da se to ne bi moglo zgoditi.

Spoznali ste glavni razlog, da sem z Nežo, z mojo Mirjam in njenim bratrancem Giovannijem in njegovo zaročenko Chiaro iz Firenc obiskal to fešto. Neža spet ni imela ničesar od vsega tega…sama je bila v svoji sanjski deželi in ni je motila ne množica ljudi, kot tudi ne glasna glasba ki je donela iz zvočnikov. Medtem ko je sama spala, sta njena “tastara” pela ob starih hitih Bazarja in poskakovala v ritmu dobre glasbe. Okoli polnoči sva se pa midva, “tastara” odločila, da bi bil čas odhoda domov, saj je verjetno dobro, da se dvomesečna dojenčica malce naspi tudi v miru svojega doma.

Danes smo malce utrujeni…meni pivo očitno ni najbolj “prijal” – sem nekako mačkast, pa ga sploh ni bilo veliko, draga je utrujena in trenutno počiva/spi v spalnici…sam sem tu, pred računalnikom ( maček je že zdavnaj odšel :-) ) Neža ob meni v ležalniku meditira – raje gleda kot čukec, kot pa da bi utonila v sen in nedelja se bo počasi prevesila v večer…

                                         Dan potem…

Jutri je nov dan, nov teden…Nežo peljemo na prvo daljšo vožnjo….gremo k mojim staršem, njenim dedijem in babici ter stricu Tomažu.

Ste se kdaj vprašali, če se lahko sporazumete z Italijanom, kateri ne zna besedice slovensko, angleško pa samo jesti in spati…sam, kot priseljenec na Obali nimam pojma o italijanščini. Naj vam povem da je vse mogoče…ob pivu sva se pogovarjala – on me je presenetil z znanjem angleščine, sicer indijanskim…sam pa sem se tudi čudil, od kdaj poznam toliko italijanskih besed? :-)

 Ja ja…In vino veritas…ob pivu pa postaneš poliglot. :-)

  • Share/Bookmark

Faraoni

Moji hčeri se dogaja….sicer sama še ne dojema najbolj kaj vse se dogaja okoli nje, se pa dogaja kar precej. Že nekaj časa sem vedel, da bo 21.avgusta v San Simonu koncert ob 40 letnici delovanja skupine Faraoni. Še preden se je Neža rodila, sem vedel da bom na tem dogodku, saj Faraone rad poslušam. Bil sem pa prepričan, da bova našla varuško (nono) in da bova sama uživala ob zvokih slavljencev in njihovih gostov. Zaradi slabega vremena none nisva angažirala, ampak sva se odločila, da gremo tja kar vsi trije, da okusimo atmosfero, da slišimo glasbo v živo, saj sem sam nasprotnik novodobnih “zvezd” ki znajo samo odpirati usta na playback in lepo izgledati. In prišel sem na svoj račun.

Fešta se je začela sicer že ob 19 uri, ko je na oder stopil Roxie Band, za njimi je bila skupina, katere se nisem zapomnil imena, saj smo prišli kasneje na prizorišče, smo pa slišali njihova zadnja dva komada, sicer priredbe, ampak odigrano dobro in z ” jajci ” . Nastopajoče je povezoval DJ Lovro ,kateri me izredno spominja na Vinka Šimeka – ne sicer vizuelno, po glasu pa zelo, saj ima enako piskajoč glas kot on. Stane Bakan Band je pokazal, da so mački v rok’n'rollu – stari rock obvladajo in res je Stane, kot je Lovro opazil slovenski Keith Richards. Na odru so ga zamenjali fantje iz skupine Plava Jabuka, kateri so zaigrali nekaj lastnih skladb. Za njimi so se spotili tudi primorske legende Platana, katere poznate z znamenitnih obalnih šagr, če ste domačin seveda.

Nato pa je završalo. Lovro je še vedno bral tekst, prepisan z njihove spletne strani, mi vsi pa smo seveda nestrpno pričakovali slavljence. In prišli so…legende ki še živijo in naj živijo še dolgo, da jih vidimo čez deset let ob njihovi 50 obletnici delovanja (kljub temu da vmes devet let niso delovali)…Enzo Hrovatin, Piero Pocecco, Karel Jaksetič in pa seveda Nelfi Depangher, ustanovni član Faraonov. Za sam štart se jim je na odru pridružil Tulio Furlanič in z njimi zapel eno njihovih najstarejših pesmi – Matra, nato pa so sami začeli, predvidevam,da zaradi slabega vremena, kar z udarnimi hiti: Tu je moj dom, E Tristemente, V San Simonu in po vsej verjetnosti še vse ostale pesmi, katere so zaznamovale njihovo delo.

Zakaj po vsej verjetnosti? Začelo je čedalje bolj deževati in ker sva bila z najino Nežo v vozičku, sva na žalost morala čimprej zapustiti prizorišče spektakla. In hvala bogu, da smo to storili, saj ko smo prišli v varen objem našega doma se je zelo ulilo z neba, tako da bi bila midva res mokra kot miši, Neža pa ne, saj sva ji voziček uredila s pripomočki, tako da ne bi mogla do nje niti samcata kapljica dežja.

In Neža…hmm, malce me je razočarala :-) …slišala je dva, tri komade od Stane Bakan banda, nato pa je utonila v sen. Kdove kaj je sanjala…ko sem jo gledal sem opazil, da se v spanju smehlja…nekaj sanja, ali pa ji je všeč glasna glasba v živo…mogoče ji bodo všeč tudi Faraoni, kot so všeč njenemu tatiju. Neža ima srečo, da živi na Obali…če so v preteklosti tu delovali izvrstni bendi kot so Kameleoni, Prizma, Bazar, še delujoči Faraoni, potem se tu ni za bati, da ne bi bilo dobrih ansamblov, kateri bodo polnili plesišča in koncertne odre.

Za skupino Faraoni in pa zase, si želim še tole…da bi delovali vsaj še deset let, da bom na njihovo petdeseto obletnico prišel z roko v roki s svojo takrat deset let staro Nežo in  njeno mamico, in da bomo uživali v njihovem ” špilu ” do jutra in nadoknadili, kar smo sinoči zamudili.

Bravo Faraoni…kar tako naprej.

Za “oboževalce” najine Neže pa najnovejše slikice.

  Tule počiva   :-)          kako paše ta mreža…

Takole pa uživa v vodi Greš k meni uživat? Me prvič vidiš?

  • Share/Bookmark

Prvi ples

Vstopil sem v sobo in jo zagledal….zgledala je nekako nebogljeno. Njene velike oči so begale po prostoru in se kmalu srečale z mojimi. Pristopil sem k njej in njen vonj me je čisto prevzel. Pražnje oblečena, koža dehteča po nedefiniranem milu…mmmm,nežna koža….nisem se mogel ustaviti….hotel sem to storiti. Prijel sem jo za ročico, jo dvignil, stisnil k sebi…na radiu se je ravno začela vrteti legendarna pesem Che sara od pevca Nicola Di Bari.

Vedel sem, da mi bo v naročju kmalu zaspala, zato sem si želel, da bi ta pesem kmalu končala, saj je bil to moj prvi ples s svojo Nežo in želel sem, da bi do konca ostala budna. Res, da je dojenčica stara komaj mesec dni in še nekaj, vendar mi bo ta dogodek zapisan za vedno. Ni bilo nič kaj posebnega…marsikdo pleše s svojimi otroci, tudi sam sem v teh dneh že marsikaj počel zraven, ko sem jo hotel uspavati, ampak v tistem trenutku sem resnično želel samo plesati..z najino Nežo v naročju…in ta pesem je bila kot naročena…tako lepa,tako nežna…kot je nežna moja hči.

Naj povem, da je celo pesem prečula…po njeni obrazni mimiki bi rekel celo, da ji je bilo vse to všeč – po njej je tudi zelo trdno zaspala….očitno sem jo s svojim foxtrotom utrudil :-)

Moja Neža se tega plesa ne bo nikoli spomnila, saj je absolutno premlada…meni pa se je tako vtisnil v spomin, da ga prav zagotovo ne pozabim nikoli.

Neža, hvala ti za ta najin prvi ples…tvoj prvi…sicer nisi privolila – je bilo bolj pod prisilo :-) ampak naj ti povem, pa tudi tvoja mami lahko potrdi,  da sva oba zelo, zelo uživala..uživala pa je tudi moja ljubezen – tvoja mamica, ko naju je gledala kako poslušava prelepo pesem.

Pa še nekaj Nežinih novejših slikic:

V maminem naročju V vozičku Ti kažem jeziček…

                                 Kako je težko življenje…

  • Share/Bookmark