Mesečni arhiv: September 2007

Nič več novorojenček

Danes je moja hči stara tri mesece. Kako čas beži…saj človek kar verjeti ne more, da je minilo že toliko časa od dneva ko se je rodila.

Kako drobcena je bila, nebogljena….s strahom sem jo v porodnišnici pol ure po rojstvu prijel v naročje in bil ponosen kot še nikoli. Danes nisem nič manj, temveč še bolj, saj vsak dan sproti opažam spremembe pri njej. Ko gledam slike izpred treh mesecev in jih primerjam z zdajšnjimi, skoraj verjeti ne morem koliko je zrastla, pa dobila na teži…sedaj je prava dojenčica – polne roke, polne noge…lepi podplati in prstki na nogah…rokice so že v raziskovalnem delu, okušane vsak dan vsaj 100 krat…slinimo se maximalno kolikor se da, tako da že kar redno uporabljamo slinčke.

Neža je še vedno nebogljena, drobcena ni več…ko hoče, se že “pogovarja” z nama, se jezi – predvsem na vrtiljak nad posteljico, veliko se smeji, tudi joče ko ji kaj ne paše…rada se sprehaja, no, takrat hitro zaspi – verjetno je to znak, da ji paše na svežem morskem zraku. Zelo rada je nagec, predvsem na previjalni mizi – ona tam resnično uživa,  se smeji, pogovarja, telovadi, afne gunca…zdi se mi, da je to njen trenutno najljubši kotiček.

Kaj bi vse zamudil če ne bi bilo Neže…tega prej nisem vedel, sedaj vem…rad jo imam, zelo rad…ker vidim, kako hitro čas teče in posledično temu Neža raste in se razvija, se bom potrudil, da bom še bolj užival vsak preživeti trenutek z njo, tudi tiste trenutke, ko bi človek najraje imel v ušesih kakšne čepke :-) .

Trenutno delam cele dneve, in to štirinajst dni skupaj…uff kako pogrešam Nežo, pa njeno mamico tudi, da ne bo pomote…med razmišljanjem o svojih dveh dekletih se mi večkrat prikrade misel o še enem dojenčku,  saj mala Neža raste. Če se bo zgodilo, naj se zgodi – pa bo dobila naša dojenčica bratca ali sestrico.

 Neža še enkrat – vse najboljše za dopolnjene tri mesece oz. trinajst tednov. Tebi pa tudi hvala, ker si naju z mamico tako osrečila in resnično uživava živeti s teboj, tako kot upam, da tudi ti z nama.

Me spet slikaš? Jaz in moj Miško S tatom v San Simonu

  • Share/Bookmark

Petindvajseti september dvatisočpet

Danes je natanko dve leti, odkar sva z Mirjam zaživela skupaj…tisti dan sem prišel na Obalo in od takrat sem samo enkrat sam šel v svoje kraje, in še to čisto na začetku, ko sem še vozil stvari v novo domovanje.

Dve leti je relativno dolgo obdobje, po drugi strani pa zelo kratko, vsaj kar se mene tiče. Ti dve leti sta minili zelo hitro, dogajalo se je veliko; od bolezni njenega očeta, začetkom postopka oploditve, nosečnostjo, rojstvom Neže…bilo je veliko smeha, sreče…nekaj joka, žalosti zaradi omenjene bolezni. Tudi moja mama je pristala v bolnišnici – močna aritmija – srce je postalo leno, ni hotelo normalno biti. V teh dneh je bila na posegu kjer so ji ritem spet uredili…upam in želim si, da bo tokrat ubogala zdravnike in začela skrbeti samo zase in malce pozabila na druge..mami, če to bereš; ” čimveč bodi zunaj, sprehajaj se,  bodi vesela in srečna, saj imaš za kaj biti – imaš svojo prvo vnukinjo ki te potrebuje, da jo razvajaš” :-)

Trenutno je vse pod kontrolo…tast je v čedalje boljši kondiciji – le tako naprej Jože, mama se drži in upam, da uboga svoje bližnje in se sprehaja…midva imava “gužvo” doma, saj nama mala Neža zapolnjuje vsako minuto dneva…res je naporno, to moja Mirjam še bolj občuti kot jaz, ampak ko te mala navihanka pogleda s svojimi očmi, se pogovarja, ti zaspi v naročju – uuuuaaauuuu, kakšen občutek sreče me takrat udari…

                               Le v kaj se je zagledala?

…in na koncu moja Mirjam…sicer ni zadnja, ona je prva, zame najčudovitejša oseba na svetu…kako dobro se ujameva pove podatek,  da se v času najine zveze nisva nikoli tako skregala, da bi bilo potrebno vpitje in kričanje…no, mogoče sva takšna človeka, ki raje vse spore oz.kratke stike zgladita z pogovorom…všeč mi je da je tako in všeč mi je Mirjam takšna kot je, pridna, trmasta, zgovorna, ljubeča, predana, nagajiva…to je moja Mirči :-)

Mirjam…srečen sem, da si prišla v moje življenje…LJUBIM TE

                               Moji dve punci         

  • Share/Bookmark

Otroška soba

Hja, marsikdo bo rekel, češ, vi ste se pa pozno odločili urediti svoji hčeri svojo sobo. Izgleda res tako.Ampak stvar je drugačna. Kot vsi bodoči starši, sva tudi midva hotela še pred rojstvom najine Neže urediti sobo, pa tega ni “dovolil” Nežin nono, saj je hotel biti zraven pri tem opravilu. In glede na to, da se zdravi za rakom in je bil takrat zelo šibak, brez moči, pa tudi volje, sva mu ugodila in mu obljubila, da bo vodja projekta pri polaganju laminata.

Pa je prišel teden, ko naj bi začeli s projektom otroška soba. Moja draga se je takoj javila, da hoče prebeliti sobo. Zmenila sva se, da se tisti dan sam vseskozi ukvarjam samo z Nežo – glede na to, da malčico dojimo, jo pokličem samo takrat, ko bo dojenčica lačna. Zelo fino, sem si mislil, tamalo bom pa že porihtal, sam pa bom imel dosti časa za internet, TV, pa kakšna kitica dremanja bo sigurno padla. Ha, pa sem delal račun brez krčmarja. Vedel sem, da naša Neža čez dan spi zelo malo, ampak da skoraj nič, me je pa zelo šokiralo. Od šestih in pol zjutraj do sedmih zvečer je malčica spala celih uro in petnajst minut v štirih delih – najdaljši je trajal 25 minut. Vmes pa je počela marsikaj – bilo je nekaj krčev, bil je jok, dosti smeha, pogovarjala sva se, pela, poslušala radio pa zvok sesalca – ta zvok ji je itak najljubši :-) .Tudi uspavati je ni težko – moraš jo imeti v naročju in zraven najmanj stati, še bolje pa je, da hodiš. Bog ne daj, da se z njo v naročju vsedem.Takoj mi da vedeti, da ji to ni všeč in naj se potrudim, da bo zadovoljna z menoj.

Skratka, zvečer sem bil sesut. Veliko raje bi prebelil celo stanovanje, kot pa še enkrat dal to skozi. Vsa čast moji ljubezni in vsem mamicam, ko so s svojimi dojenčicami cele dneve in noči in to zdržijo. No, tudi jaz bi, če bi tako naneslo, ampak mi ni potrebno saj Mirjam res obvlada svoje poslanstvo.

Naslednji dan pa sva z nečakom od Mirjam, seveda pod nadzorom tasta, položila laminat, postavila omare na mesto in sobica je dobila lep, svež izgled. Potrebno je bilo samo še malce dekoracije na stenah, velik Tweety na vrata, nov lestenec in kar začutilo se je, da je to njena soba.

Sama soba ni nič kaj posebnega, posebno jo bo naredila Neža s svojo prisotnostjo, s svojim duhom, šarmom, ljubkostjo. Trenutno je sveže pobeljena in po stenah “načičkana” z nalepkami Tweety. Kasneje  jo bo pa itak sama urejala po svojih idejah. Važno je samo to, da je bila narejena oziroma urejena z veseljem, delalo se je s posebnim žarom in z mislijo na njo – sicer nas je pa itak dostikrat prišla pogledat v naročju svoje mamice.

vrata v njen svet omara prostor za počitek

                        Tole je pa zanimivo Še malo…

  • Share/Bookmark

Na obisku

Končno je prišel dan, ko sva najino hči popeljala na daljšo vožnjo – na obisk k dediju in babici. Vedela sva, da problemov ne bo nobenih, saj Neža v avtu zelo hitro zaspi…po drugi strani ti pa ni vseeno, saj ne veš kako bo resnično preživela in se odzvala na tako dolgi vožnji. No, če so že bili kakšni strahovi, so se le-ti razblinili nekje nad Črnim kalom, ko je malčica utonila v globok sen, tako da sem se pred Videžem presedel naprej k Mirjam, katera je tokrat prevzela krmilo v svoje roke in uživala v vožnji.

                                    Budno spremljanje dogajanja ob cesti…

Jaz sam, sem pa tudi neznansko užival v vožnji na zadnjem sedežu ob svoji hčeri. Kako lepo jo je gledati, ko tako brezskrbno spi v svojem sedežu…vsake toliko časa se zasmeji v spanju, mogoče zakrili s svojimi malimi ročicami,  da o zehanju ne govorim…ure in ure bi jo lahko gledal in užival ob njeni prisotnosti. Sam rad klepetam, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom presedel, saj je bila Neža zame slaba sopotnica, saj ni spregovorila niti besedice, ampak se je odločila, da bo večino vožnje prespala. :-)

      Avtocesta Pred Litijo

Vožnja po avtocesti je hitro minila in kmalu smo se znašli na Zasavski cesti. V Litiji smo se ustavili v trgovini, kjer se je naša dojenčica tudi zbudila in zahtevala svoj obrok. V avtu je dobila svoje in kaj kmalu smo se znašli v kraju, kjer sem preživel svojo mladost in še marsikaj drugega.

Starše smo malce presenetili, pa tudi iskreno razveselili s svojim zgodnjim prihodom, saj nama Neža ni delala prav nobenih preglavic na poti k njima. Kako lep je občutek, ko k svojim staršem pripelješ svojega otroka - njuno vnukinjo, v katero sta tako zaljubljena in bi storila zanjo prav vse. Kako ponosno o njej govorita in razlagata svojim sosedom, prijateljem in znancem – kar vidim ju, kako ob tem kar žarita. Tako kot jaz, ko smo šli na sprehod po mestu – kar lebdel sem od sreče, saj sem poleg sebe imel obe svoji ljubezni. Obiskali smo tudi moje bivše sodelavce, katere sem se razveselil, saj jih že lep čas nisem videl in slišal.

                                      Pogled z mostu

Ko smo popoldan naredili sprehod še na drugo stran Save, se mi zdi, da sem na samem mostu, ko sem v objektiv svojega fotoaparata lovil domači kraj, dokončno spoznal da imam svojo družino in da živim na drugem koncu Slovenije. V delčku sekunde sem preletel ves potek svojega življenja zadnjih par let in se skrivnostno zasmejal sam zase zavedajoč se, kako je usoda nepredvidljiva – ko še sam ne veš kdaj, te pot zanese čisto drugam, kjer najdeš svojo srečo.

Čas je hitro letel, saj se je bližal odhod nazaj proti morju. Med tem časom smo obiskali še vikend, kjer smo nabrali nekaj sliv, naredili nekaj lepih slik in se imeli zelo lepo. Neža je v času obiska zelo zelo uživala – krčev je bilo za vzorec, sama je budno spremljala vsak naš gib, si ogledovala marsikaj, njen vrhunec pa je bil prav zagotovo ta, ko sta v torek zjutraj z mojim bratom/njenim stricem pred njegovim odhodom v službo tako glasno klepetala,  da sta zbudila še dedija ki se nam je z veseljem pridružil in se nato vsi skupaj še naprej smejali vragolijam naše dojenčice. Sama se je prav dobro zavedala, da je v središču pozornosti in prav videlo se je, kako uživa  v tem. No,  stric Tomaž se je že najavil, da nas bo kmalu obiskal in komaj čakam, da vidim, kako se bo njun pogovor nadaljeval. :-)

    dedijev čebelnjak in ribnik Tri generacije pred računalnikom

  • Share/Bookmark