Dnevni arhiv: 3.09.2007

Na obisku

Končno je prišel dan, ko sva najino hči popeljala na daljšo vožnjo – na obisk k dediju in babici. Vedela sva, da problemov ne bo nobenih, saj Neža v avtu zelo hitro zaspi…po drugi strani ti pa ni vseeno, saj ne veš kako bo resnično preživela in se odzvala na tako dolgi vožnji. No, če so že bili kakšni strahovi, so se le-ti razblinili nekje nad Črnim kalom, ko je malčica utonila v globok sen, tako da sem se pred Videžem presedel naprej k Mirjam, katera je tokrat prevzela krmilo v svoje roke in uživala v vožnji.

                                    Budno spremljanje dogajanja ob cesti…

Jaz sam, sem pa tudi neznansko užival v vožnji na zadnjem sedežu ob svoji hčeri. Kako lepo jo je gledati, ko tako brezskrbno spi v svojem sedežu…vsake toliko časa se zasmeji v spanju, mogoče zakrili s svojimi malimi ročicami,  da o zehanju ne govorim…ure in ure bi jo lahko gledal in užival ob njeni prisotnosti. Sam rad klepetam, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom presedel, saj je bila Neža zame slaba sopotnica, saj ni spregovorila niti besedice, ampak se je odločila, da bo večino vožnje prespala. :-)

      Avtocesta Pred Litijo

Vožnja po avtocesti je hitro minila in kmalu smo se znašli na Zasavski cesti. V Litiji smo se ustavili v trgovini, kjer se je naša dojenčica tudi zbudila in zahtevala svoj obrok. V avtu je dobila svoje in kaj kmalu smo se znašli v kraju, kjer sem preživel svojo mladost in še marsikaj drugega.

Starše smo malce presenetili, pa tudi iskreno razveselili s svojim zgodnjim prihodom, saj nama Neža ni delala prav nobenih preglavic na poti k njima. Kako lep je občutek, ko k svojim staršem pripelješ svojega otroka - njuno vnukinjo, v katero sta tako zaljubljena in bi storila zanjo prav vse. Kako ponosno o njej govorita in razlagata svojim sosedom, prijateljem in znancem – kar vidim ju, kako ob tem kar žarita. Tako kot jaz, ko smo šli na sprehod po mestu – kar lebdel sem od sreče, saj sem poleg sebe imel obe svoji ljubezni. Obiskali smo tudi moje bivše sodelavce, katere sem se razveselil, saj jih že lep čas nisem videl in slišal.

                                      Pogled z mostu

Ko smo popoldan naredili sprehod še na drugo stran Save, se mi zdi, da sem na samem mostu, ko sem v objektiv svojega fotoaparata lovil domači kraj, dokončno spoznal da imam svojo družino in da živim na drugem koncu Slovenije. V delčku sekunde sem preletel ves potek svojega življenja zadnjih par let in se skrivnostno zasmejal sam zase zavedajoč se, kako je usoda nepredvidljiva – ko še sam ne veš kdaj, te pot zanese čisto drugam, kjer najdeš svojo srečo.

Čas je hitro letel, saj se je bližal odhod nazaj proti morju. Med tem časom smo obiskali še vikend, kjer smo nabrali nekaj sliv, naredili nekaj lepih slik in se imeli zelo lepo. Neža je v času obiska zelo zelo uživala – krčev je bilo za vzorec, sama je budno spremljala vsak naš gib, si ogledovala marsikaj, njen vrhunec pa je bil prav zagotovo ta, ko sta v torek zjutraj z mojim bratom/njenim stricem pred njegovim odhodom v službo tako glasno klepetala,  da sta zbudila še dedija ki se nam je z veseljem pridružil in se nato vsi skupaj še naprej smejali vragolijam naše dojenčice. Sama se je prav dobro zavedala, da je v središču pozornosti in prav videlo se je, kako uživa  v tem. No,  stric Tomaž se je že najavil, da nas bo kmalu obiskal in komaj čakam, da vidim, kako se bo njun pogovor nadaljeval. :-)

    dedijev čebelnjak in ribnik Tri generacije pred računalnikom

  • Share/Bookmark