Dnevni arhiv: 8.10.2007

Koncert za Nežo

Že dolgo časa sem obljubljal, no, hmmm, ne ravno obljubljal, je bilo vse bolj v moji glavi, da je čas, da svoji Neži kakšno pesmico zapojem tudi ob spremljavi kitare. Že v začetku tedna sem si zadal, da se bo to zgodilo ta vikend. Sicer to ni nič kaj takšnega, tako težkega, ampak vseeno, …je varno spravljena na vrhu omare…ob trimesečni dojenčici pa je že vzeti nekaj z visoke omare podvig.

Zaradi dopustov sem štirinajst dni delal po cele dneve – Nežo sem zelo malo videl, saj ko pridem zvečer domov ona že sanja svoje sanje. Komaj sem čakal sobote, ko sem delal samo dopoldan in po kosilu je kitara že bila v bližni mojih rok. Na novo uglašena je čakala na pravi trenutek. Tudi ta je prišel…moja draga se je nekje izgubila – verjetno je kaj pametnega počela,v najslabšem primeru pa je sedela pri računalniku in prebirala sveže objave na Ringaraja portalu. Zelo rad sem sam z Nežo, že od vsega začetka najinega druženja, saj mi to zelo dviguje samozaupanje pri delu z dojenčkom. Saj joče, ampak ob tem vidim, da jo znam potolažiti na takšen ali drugačen način, norčav ali pa malce bolj resen.

Do spanja dojenčici ni bilo, sva pa prišla že do tiste faze, ko se hoče pogovarjati in takrat je zelo dovzetna na vse zvoke. Kako lepo in milo gleda ko te posluša…jaz se kar topim, ko jo gledam tako sijočo in srečno v moji bližini. Zelo čudno je gledala to veliko, črno reč v mojih rokah – in kako so se ji usta odprla od začudenja, ko je zaslišala, da ta reč oddaja čudne glasove. Začel sem igrati in peti otroške pesmice katere so mi prišle na pamet: Naša četica koraka, Čebelica Maja, Čuk se je oženil, Ringa ringa raja in podobne pesmice za otroke. Od vseh jo je najbolj impresionirala Huda mravljica – verjetno zato, ker ji jo pojem že od njenega rojstva. Ker že lep čas nisem brenkal, so me že začeli boleti prsti, pa sem si rekel, da na hitro še nekaj za svojo dušo, pa da vidim kaj “vžge” pri dojenčici. Na Queene ni trznila, na Dylana prav tako..na koncu pa sem se spomnil še na eno, katero ji tudi pojem od vsega začetka – predvsem takrat, ko jo imam v svojem naročju…tako pridno, mirno, spokojno – to je pesem od Faraonov, Ti znaš. Nisem mogel verjeti svojim očem in ušesom – obraz se ji je spremenil v en sam sijoč nasmeh, povrhu vsega pa je še začela zraven spuščati glasove, kot da bi pela. Bil sem šokiran in sem še danes.

Zavedam se, da Neža ni pela, vem pa, da ji je bilo všeč. Ali je hotela to povedati ali pa je res zraven pela, pa tega ne bom nikoli izvedel.

                            Me spet slikaš?

  • Share/Bookmark