Mesečni arhiv: December 2007

Vse lepo…

Pa je prišel tudi zadnji dan letošnjega leta, kateri nam je zaznamoval življenje za vedno. V letošnjem letu sem začel v mesecu juniju pisati blog, in zdi se mi da kar uspešno. Glede na to, da sem ga začel pisati zaradi svoje Neže, je sčasoma postal tudi kar precej obiskan z vaše strani, dragi oboževalci Neže in mojega pisanja.

Neža se je rodila 28.06. , slab mesec prej pa sem tudi objavil svoj prvi zapis. Danes ne bom dolgovezil ampak dajem na ogled še nekaj simpatičnih Nežinih fotk.

                          moja prva slika, stara sem približno 45 minut                                                                                            v porodni sobi z mamico spoznavanje s tatom

sama v mamini postelji v porodnišnici prva ura v svojem varnem domu počivanje na kavču

včasih zaspim tudi v svojem avtosedežu med dojenjem jaz in moja najboljša prijateljicaErika

mi troje v ogledalu včasih je luštno tudi v prtljažniku našega avtomobila rada se igram z vezalkami

rada se smejim nogice imam tudi rada malce telovadbe ne škodi

                tudi kakšen papir je zanimiv Želim vam, da se smejite celo leto 2008 kot se bom smejala jaz

V imenu Neže, svoje boljše polovice in mojem imenu vam vsem želim

                vse naj naj, in naj vam bo vsak dan prijeten

                        SREČNO V LETU 2008

 

   

  • Share/Bookmark

Gu-Gu in Neža

Naša mala dojenčica obožuje glasbo. To je verjetno po mamici, ki rada posluša skoraj vse zvrsti glasbe, pa tudi malce po meni, ki pa sem okusil glasbo tudi drugače.1

Neža uživa ob zvokih kakršnekoli glasbe ; oživi in čez obraz se ji nariše en velik nasmeh,  z očmi pa me išče po prostoru, saj ve, da jo bom stisnil v naročje in z njo norel, plesal, se stiskal…ena sama velika sreča jo je.

Sinoči po dolgem času z daljincem najdem nacionalno televizijo in ugledam najavo skupine, katero sem zelo rad poslušal v svojih mlajših letih. Nisem mogel verjeti svojim očem ko sem jih ugledal – Čarli, Tomo, Igor, Roman in Vidic…aaaaa, skupina Gu-Gu.2 :-) V trenutku sem se v mislih preselil več kot dvajset let nazaj, v istem hipu, pa sem že dajal televizor na glas in prijel Nežo v naročje in zaplesal. Oba sva bila srečna. Plesala sva in uživala ob lepih pesmicah; Sam po parku, Mi imamo se fajn in Ljubica mojga srca. No, sam sem zraven tudi pel, užival pa še toliko bolj, ker sem imel v objemu svojo princesko. Ona pa se je smejala, poslušala mene, poslušala glasbo in se slinila.3

Tako se je 28.decembra zgodilo troje; Neža je praznovala svoj mini rojstni dan4 , dobila je nov zobek, sam pa sem po dolgih letih zopet ugledal in slišal Gugujevce – zgledalo je, kot da so njej igrali ob teh dveh njenih dosežkih. :-)

Bravo Neža, bravo Gu-Gu…upam da pri tebi kmalu spet ugledam nov zobek, Gugujevci pa naj me razveselijo z kakšno cd ploščo uspešnic na policah trgovin, da jo kupim svoji hčeri.

                                    A sem lepa v tem krilcu?

  1. Hodil sem v glasbeno šolo - harmonika , v JLA pa sem se naučil igranja na klaviature,bobne in kitaro []
  2. v 80′ letih ena najpopularnejših skupin pri nas []
  3.  včeraj je dobila svoj tretji zobek []
  4. 6 mesecev []
  • Share/Bookmark

Kričanje pred trgovino

Naša mala navihanka je pred časom ugotovila1 da zna tudi kričati. Prav lepo jo je bilo videti in slišati, ko kriči, celo ponosen sem bil nanjo, saj se je spet nekaj novega naučila. Potem pa je čez noč izgubila glas, no bolje rečeno postal je hripav. Bila sva zaskrbljena zaradi tega in na obisku pri starših sem v eni od trgovin srečal bivšo sosedo2,  katera me je potolažila, da je do tega prišlo zaradi centralnega ogrevanja, katero zelo izsuši zrak v prostoru. Že v nedeljo se je Neži glas vrnil, tako da je po poti nazaj ali spala ali pa žlobudrala sama zase. Sedaj z mojo ljubeznijo polagava na radiatorje poleg vlažilcev tudi mokre krpe, da sončece zopet ne pride na slab glas.

Včeraj smo mi trije pohajali po Izoli in obenem zadnjič v tem letu obiskali trgovino, ne eno, ampak tri3 .Ko sva na koncu čakala mamico pred trgovskim centrom, sva prav lepo uživala na sončku, ona v vozičku jaz pa ob njej. Kar naenkrat pa je začela kričati kot nora. Prestrašen jo pogledam in zgrožen spoznam da dojenčica ob navihanem pogledu, nasmejanem obrazu kriči da je veselje. Kriči iz veselja.  Ko opazi, da jo s pogledom prosim naj preneha, to tudi stori, hip zatem pa še z večjo silnostjo zakriči. V vsej zmedi pogledam naokoli in vidim, da ljudje pogledujejo proti nama. Moram priznati, da sem bil v rahli zadregi, saj so ljudje verjetno vsak po svoje interpretirali Nežino kričanje. Obenem pa sem bil tudi ponosen nanjo, češ, že tako mala zna pritegniti množice ljudi. ;-) V tistem trenutku pa je mimo naju šel starejši par in gospa se obrne k meni in mi reče: “Kako lepa je vaša pupa.” Zahvalil sem se ji za kompliment in poljubil svojo hči na lička.

In kasneje, ko sem razmišljal o tem dogodku pridem do zaključka, do katerega je prišel že marsikdo ; tako malo je potrebno, da osrečiš popolnega neznanca. Dosti bi bilo, da je ta neznanka naju samo pozdravila, ona pa je ob tem še pohvalila mojo princesko. Že tako lebdim od sreče, v tistem trenutku pa sem se sigurno dvignil za par milimetrov. :-)

                              Ne me motit ;-)

  1. ne vem kdaj,niti kako in na kakšen način []
  2. patronažno sestro – specialistko za dojenčke []
  3. no, po trgovinah se je podila moja ljubezen,midva sva čakala zunaj []
  • Share/Bookmark