Prvič očka in še kaj…

Kaj je sreča? Pred parimi leti bi vam na to vprašanje naštel nekaj stvari, katerih vam danes zasigurno ne bi. Moram povedati, da sem zelo srečen človek, saj me obdajajo ljudje katere imam neizmerno rad, tako prijatelji, sorodniki kot sodelavci.

Moji dve punci sta pa itak poglavje zase. Mirjam ljubim bolj kot vse na svetu, tamala princeska je pa moja hči – mislim, da to vse pove kaj čutim do nje Tudi onadve me ljubijo oziroma me imajo rade, saj to čutim na vsakem koraku in zaradi tega se imam za srečnega človeka. No, kljub temu pa pridejo trenutki ko sem še posebej srečen, trenutki ki se zapišejo za celo življenje. Tak trenutek se mi je zgodil včeraj popoldan, ko mi je  Neža v naročju zaspala. Počutil sem se, kot da bi osvojil Mt.Everest, saj se to res zgodi bolj poredko¹ . V tem trenutku sem tudi v Mirjamovih očeh opazil srečo – hvala bogu, da je teh trenutkov v najinem življenju veliko.

Vem, da  se imamo lepo, da se imamo radi in vem, da nas čakajo še velike in lepe stvari.

1. ponavadi se midva igrava in počenjava razne neumnosti [↩]

Neža in njena mamica sta se pred nekaj dnevi igrali na tleh. Kar nekaj časa sta zabavali druga drugo in uživali v trenutkih v dvoje.

Kmalu pa je Nežin pogled ošvrknil mamičine nogavice, v njene oči se je naselil nepopisen strah in njen krik se je zarezal v tišino. kričala in jokala je toliko časa, dokler mamica ni ugotovila da razlog tiči v njenih nogavicah. Ko jih je sezula in skrila njenim očem se je v njun svet zopet naselila harmonija in sreča.

Danes, mesec dni po tem dogodku, se Neža teh nogavic več ne boji. Zgleda da je bil to trenutek ko jih je videla z prav posebnimi očmi ali pa je mogoče bilo kaj drugega…kdo ve – po moje se še sama tega več ne spominja.