Mesečni arhiv: Avgust 2008

Hodim

Prišel je tudi ta dan, ko smo dočakali, da je najina Neža shodila.

Bilo je v ponedeljek…bil sem v službi, ko me je moja draga poklicala in vsa vzhičena povedala, da se je zgodilo tudi pri nas doma in pred njo. Neža je namreč svoje prve korake naredila že pri svojem bratrancu, kateri jo je čuval čez poletje tisti čas, ko sva se z Mirjam križala s službami. Pred nama pa je zgleda kar imela neko zavoro – ko sem jo naprimer poklical, se je raje spustila na kolena in prišla do mene. Nisva se sekirala glede tega, sva pa bila nestrpna in komaj sva čakala, da jo vidiva tudi midva.

In v ponedeljek se je to tudi zgodilo…sicer je hoja še vedno “račja” :-) , ampak z vsakim korakom je korak stabilnejši. Prav lepo jo je gledati, ko je vsa navdušena nad svojo novo vrlino. In ko naju vidi, kako sva srečna nad njenim početjem, se tudi glasno smeje in zraven vsa navdušena tudi sama sebi ploska. Ona bi kar vseskozi hodila, midva pa sva sedaj še toliko bolj pozorna nad njo, saj kar na hitro izgine izpred oči.

Dojenček že nekaj časa ni več, sedaj pa je res tisti pravi otrok, ki hodi, kriči, joče, se smeje…vesel sem in ponosen, da imam takšno hči…je taprava…najina.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Prvič sama

Tudi to se je moralo zgoditi , vendar si tega nikakor nisem želel, da zaradi vzroka kakršnega smo imeli v tem primeru. Ker je morala moja draga v bolnišnico na operacijo, se je Neža morala soočiti tudi s tem, da bo preživela nekaj noči brez mamice. S tem spoznanjem sem dneve pred tem preživel z nekakšnim  cmokom v grlu, saj naše noči še vedno niso mirne – Neža se še vedno vsaj enkrat na noč prebudi in zahteva nežno mamičino roko, ter kakšen požirek čaja.

Glede na to, da si nisem mogel urediti dopusta, je padla odločitev, da bova teh nekaj dni, ko bo Mirjam v bolnišnici preživela pri njenih starših.

Prišel je ponedeljek, nono in nona sta prišla po Nežo, sam pa sem s težkim srcem odpeljal Mirjam v bolnišnico. Imel sem popoldansko izmeno in ura se nikamor ni premaknila. Komaj sem čakal konec službe, da se odpeljem k svoji Neži. Njej ni manjkalo ničesar – ona je uživala 100 na uro na svežem zraku. Sta pa toliko bolj “nasrkala” nono in nona, saj je malčica vseskozi hotela hoditi, pa obiskovati kokoške pri sosedih – skratka bilo je zelo naporno za njiju. Kmalu je prišla tudi ura za ritual pred spanjem, steklenička mleka in uspavanje. No, s tem nimam nobenih problemov, bolj sem se bal noči; kako bo, jo bom slišal, jo bom znal umiriti in uspavati nazaj…To so bila vprašanja ki sem jih imel sam pri sebi, saj tega sam še nisem počel.

Vsi strahovi so  bili odveč…Neža se je zbudila samo enkrat – slišal sem jo menda še preden je zastokala ;-) …popila je malce toplega čaja in utonila nazaj v miren sen. Zjutraj, ko sva se zbudila pa me je čakalo prijetno presenečenje. Saj se vedno rada z menoj pocrklja, ampak tokrat se je crkljala več kot pol ure, mi dajala poljubčke, me božala, objemala, se smejala…videlo se je, da je srečna, pa čeprav ob njej ni bilo njene skrbne mamice.

Kljub temu, da je bila najina Mirjam stran od naju, sva vseeno preživela dve prijetni noči in še lepša jutra. No, vseeno pa so najlepša tista, ko se zbudimo vsi trije skupaj, ko ni potrebno nikomur nikamor hiteti…ko se crkljamo in  norimo po postelji.

Mamica je doma, sedaj tudi že v službi. Čakamo na izvide in držimo pesti. Z Nežo pa si želiva, da kljub temu, da sva se imela lepo, ne bova nikoli več brez njene mamice preživljala noči.

  • Share/Bookmark