Prvič sama

Tudi to se je moralo zgoditi , vendar si tega nikakor nisem želel, da zaradi vzroka kakršnega smo imeli v tem primeru. Ker je morala moja draga v bolnišnico na operacijo, se je Neža morala soočiti tudi s tem, da bo preživela nekaj noči brez mamice. S tem spoznanjem sem dneve pred tem preživel z nekakšnim  cmokom v grlu, saj naše noči še vedno niso mirne – Neža se še vedno vsaj enkrat na noč prebudi in zahteva nežno mamičino roko, ter kakšen požirek čaja.

Glede na to, da si nisem mogel urediti dopusta, je padla odločitev, da bova teh nekaj dni, ko bo Mirjam v bolnišnici preživela pri njenih starših.

Prišel je ponedeljek, nono in nona sta prišla po Nežo, sam pa sem s težkim srcem odpeljal Mirjam v bolnišnico. Imel sem popoldansko izmeno in ura se nikamor ni premaknila. Komaj sem čakal konec službe, da se odpeljem k svoji Neži. Njej ni manjkalo ničesar – ona je uživala 100 na uro na svežem zraku. Sta pa toliko bolj “nasrkala” nono in nona, saj je malčica vseskozi hotela hoditi, pa obiskovati kokoške pri sosedih – skratka bilo je zelo naporno za njiju. Kmalu je prišla tudi ura za ritual pred spanjem, steklenička mleka in uspavanje. No, s tem nimam nobenih problemov, bolj sem se bal noči; kako bo, jo bom slišal, jo bom znal umiriti in uspavati nazaj…To so bila vprašanja ki sem jih imel sam pri sebi, saj tega sam še nisem počel.

Vsi strahovi so  bili odveč…Neža se je zbudila samo enkrat – slišal sem jo menda še preden je zastokala ;-) …popila je malce toplega čaja in utonila nazaj v miren sen. Zjutraj, ko sva se zbudila pa me je čakalo prijetno presenečenje. Saj se vedno rada z menoj pocrklja, ampak tokrat se je crkljala več kot pol ure, mi dajala poljubčke, me božala, objemala, se smejala…videlo se je, da je srečna, pa čeprav ob njej ni bilo njene skrbne mamice.

Kljub temu, da je bila najina Mirjam stran od naju, sva vseeno preživela dve prijetni noči in še lepša jutra. No, vseeno pa so najlepša tista, ko se zbudimo vsi trije skupaj, ko ni potrebno nikomur nikamor hiteti…ko se crkljamo in  norimo po postelji.

Mamica je doma, sedaj tudi že v službi. Čakamo na izvide in držimo pesti. Z Nežo pa si želiva, da kljub temu, da sva se imela lepo, ne bova nikoli več brez njene mamice preživljala noči.

  • Share/Bookmark

10 komentarjev na "Prvič sama"

  1. tina, dne 13.08.2008

    Lepo napisano

  2. solinar, dne 13.08.2008
    solinar

    @tina…hvala za kompliment :-)

  3. Darja, dne 13.08.2008
    Darja

    Saj otroci tudi razumejo, da se včasih starši znajdejo v situaciji, ki jim je nova… No, morda preprosto čutijo, da ni čas, da so sitni. :)

  4. majrim, dne 13.08.2008

    to upam tudi jaz,ker vsako tako slovo boli…jojjjjjjjjjjjjjjjj,kako vaju jaz obožujem

  5. solinar, dne 14.08.2008
    solinar

    Boli, zelo boli…oba dobro veva, da naju obožuješ…tako kot midva tebe. :-D

  6. solinar, dne 16.08.2008
    solinar

    @Darja…Opažam, da sama čuti kdaj ne sme biti sitna :-D …kar dostikrat sem ponosen nanjo, kljub temu, da jih ima komaj slabih 14 mesecev.

  7. mikimiska, dne 17.08.2008

    Lepo :) . A ni super, ko se ti rokice in nogice sklenejo okoli tebe, in te dooolgooo ne spustijo. Živim za takšne dneve in objeme :) .

  8. solinar, dne 21.08.2008

    @mikimiška…lepi so ti občutki, ko me NEŽA objame, se stisne k meni, mi da poljubček…lepo je, srečen sem :-D

  9. zdravje, dne 31.08.2008

    Solinar,

    življenje je polno preizkušenj…..pa vendar:
    Ljubezen premaga vse!

  10. solinar, dne 2.09.2008
    solinar

    @zdravje…tako kot praviš – če je ljubezen, če si srečen, te nič ne ustavi :-D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !