Mesečni arhiv: November 2013

Branje

Knjige me spremljajo že od samega otroštva. Oče je bil učitelj, tako da jih pri nas doma ni nikoli manjkalo, pa tudi zmeraj je govoril, da nikoli ni škoda denarja za knjigo, kar je padlo na plodna tla, saj sem jih od nekdaj “požiral”, tudi kupil sem jih precej. Sicer sem imel obdobja, ko knjig nisem ne vem kako prebiral, vendar se je vse spet spremenilo, ko sem spoznal svojo “vražjo primorko”. Tudi sama je namreč zaljubljena v knjige in jih dobesedno “požira” še sedaj, kljub obveznostim v službi in doma, kjer podpira vse tri vogale, pa še kakšnega zraven.
Z branjem knjig, časopisov, in še marsičesa drugega sva pa okužila tudi najino Nežo. Že od majhnega ima rada v rokah knjigice, slikanice, reklame in vsak večer pred spanjem ji še vedno prebereva kakšno zgodbico ali pravljico – to ji bova počela, dokler bo to želela. Vse to zgleda pozitivno vpliva na njo, kar se pozna tudi v šoli….pred dnevi je kot prva v razredu že končala Bralno značko. Sicer so ta dan končali še trije, ampak vseeno je bila prva prva :D
Bravo Neža…ponosen sem nate.
bralna značka

  • Share/Bookmark

Kokoška

Neža obožuje naravo. Rada je zunaj tako kot vsak otrok.  Uživa v raziskovanju vsega kar leze in raste na noninem dvorišču, zelenici in vrtu. Prav posebno pa ima rada dolge sprehode z nono okoli vasi, najraje pa se povzpneta na hrib (Gradišca) , kjer stoji cerkev Marije Snežne. Se mi zdi, da sta na tem hribu skoraj vsako soboto, če jima to vreme dopušča. S seboj vzameta nahrbtnik, v njem pa je malica in pijača, katera se priležeta na vrhu. Z njima vedno gre tudi njun mešanček Tobi, občasno pa se jim pridruži tudi domači muc Miki – ta je vedno najpočasnejši in ga je vedno potrebno čakati (tako pravi Neža).

Prejšnja leta smo v septembru par dni preživeli tudi v Bohinju, in tam smo z veseljem prehodili nekaj hribov Neži primernih, vključno z Voglom ( s pomočjo gondole seveda ;) ) Naš Slavnik z Nežo še nismo osvojili, ga pa imamo v planu, če ne letos, pa naslednjo pomlad. Smo se pa pred časom odločili, da gremo na Kokoško, to je hrib, visok 674m, kateri je dostopen s kar nekaj strani in prijazen do najmlajših, saj poti niso zahtevne in potekajo povečini po kolovoznih poteh.

Z avtom smo se zapeljali do Lokev, kjer smo ga pustili pred Vojaškim muzejem. Pot se je začela prijetno, po nekaj sto metrih, pa smo naredili že prvi postanek. Mirjam je namreč izdal čevelj ;) sicer kvaliteten, in je dal skozi že marsikateri hrib, vključno z Triglavom, vendar je bil na žalost že prestar. Še dobro, da smo bili blizu, da sem se nemudoma odpravil po adidaske, da se izlet ne bi kar tam, klavrno končal.
ubožec
Nato pa nas je pot peljala mimo pašnikov z ovcami, prelepimi senožeti, v gozd, prežet s čudovitimi jesenskimi barvami. Nekje na sredi poti, je Neža imela krizo in ni hotela naprej, ampak smo jo nekako sprovocirali,da je nadaljevala pot. Po več kot dveurni hoji ( nekje smo zgleda zgrešili) smo prispeli na cilj, kjer smo se okrepčali s sendviči, čajem, eni pa z dobrim domačim borovničevcem. Nazaj smo se vračali po drugi poti, položnejši…tisti, o kateri vsi pravijo, da je posejana z mnogo klopmi in nekaj mizicami. Bilo je lepo in na koncu smo si zadali, z Nežo na čelu, da bomo še ponovili to Kokoško. ;)
gremo prav?
meeeeeee
kje so tiste stezice...
Zanimivo pa je, kako je hrib dobil ime. Nekoč je bil neporaščen, zato so mu domačini rekli Golina, (hudomušni) Italijani pa Gallina = kokoš, mi smo njihovo ime spet poslovenili in to so sosedje še enkrat »prevedli« v Monte Cocusso.

  • Share/Bookmark