Prvič očka in še kaj…

Te dni mineva leto dni, odkar sem napisal prvo objavo. Niti v sanjah si nisem upal predstavljati, da bom imel stalne bralce bloga, katerega pišem za najino Nežo.

Res je, da zadnje čase pišem bolj malo, razlog temu pa je najina navihanka, saj je resnično živa kot poper in zahteva maximalno angažiranost okoli nje. Ni mi žal za to, saj resnično uživam v očetovstvu - mi je pa žal zaradi vas, ki obiskujete moj blog. No, naj vas potolažim, da se bom poskušal popraviti in da bom že v naslednjih dneh objavil nekaj novih zapisov.

Še pred kakšnim tednom sem bil prepričan, da naša Neža ne bo plazila po kolenih, ampak da bo ta korak preskočila, saj ji nikakor ni dišalo plaziti se po kolenih, po “trdih” laminatih. Povrhu vsega se vztrajno postavlja na noge, tako da je resnično vprašanje časa, kdaj bo punčka shodila. Vsi otroci njenih let že kar nekaj časa uspešno opravljajo to opravilo, najini navihanki pa se zgleda ni zdelo preveč utrujati in pri tem imeti boleča kolena. Par dni nazaj pa vidim Nežo, kako na najini postelji  v spalnici prav veselo plazi in se izmika mojem crkljanju. Opa, sem si mislil, po mehkem gre, po tleh pa se gospodični ne da premikati.Tri dni nazaj mi Mirjam pravi, da je navihanka pri nonotu in noni prvič plazila po tleh. Torej je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Neža plazila tudi pred mojimi očmi.

In se je zgodilo tudi to…predvčerajšnjim, ko pridem iz službe, takoj zaslišim iz kuhinje:”Neža, kdo je prišel?” Počasi si slečem jakno, odložim torbo, obenem pa slišim meni do tedaj nepoznan zvok. Pogledam proti vratom kuhinje in zagledam svojo navihanko kako plazi proti meni in se mi smeje.

V tistem trenutku sem bil spet kakšen centimeter nad tlemi….bil je spet eden izmed trenutkov, kateri se ti vtisnejo v spomin za vedno. Bravo Neža!

Naj se pohvalim še z nečem….Ne pravijo zaman, da je kovačeva kobila skoraj vedno bosa. Glede na to, da se profesionalno ukvarjam z akvaristiko sem šele sedaj v teh dneh, po dolgem času res lepo uredil Nežin akvarij. Še Neža je bila naslednje jutro zelo navdušena nad njim.

Po dolgem času sem obiskal Strunjan. Razlog temu ni bil samo pohajanje po kraju, v katerem sem kot najstnik preživel vsako leto desetdnevne počitnice, temveč obisk staršev, ki sta preživljala nekajdnevni oddih v hotelu Salinera.

Kljub jutranjemu dežju se je dan začel lepo. Le kako se ne bi, ko pa sem ob odhodu v službo zagledal tako prekrasen prizor v postelji - mamica in mala Neža sta tako lepo spali da mi je srce zaigralo od sreče in radosti.

Z mojimi starši smo se dobili pred gostilno Pod trto, kjer nas je ob mojem velikem začudenju postregel moj dober znanec iz bivših krajev Borut¹. Hrana je bila okusna, pivo se je prileglo ob tako prijetnem soncu, Neža pa je bila spet v svojem elementu. Sedeli smo namreč ob prehodu, tako da je mala imela vse pod kontrolo, med drugim je osvajala tudi malega italijančka .

Po kosilu smo s starši naredili še sprehod, potem pa sta se napotila v bazen, mi trije pa na kraj, kjer sem včasih počitnikoval. Med potjo mi je moja Mirjam pokazala kje je včasih njen oče gojil školjke in kje je imel privezane svoje barke.

 Spomini so kar prihajali in prihajali, podoživljal sem trenutke ki so se mi takrat vtisnili za vedno.

Po skoraj dveh urah potikanja po Strunjanu, smo se zapeljali skozi drevored pinij ² proti domači Izoli.

Sobotni dan je tako minil zelo hitro…ponavadi je tako… vse lepo hitro mine, spomini pa ostanejo za večno - tako ta sobota, kot prejšnja na srečanju blogerjev.

1. DJ, tonski mojster ipd [↩]
2. ta drevored me fascinira že od majhnih nog [↩]

Danes je bil zopet eden od tistih dnevov, za katere človek zvečer reče:” Kakšen krasen dan” Sicer imam teh dnevov kar dosti, ampak današnji je bil prav poseben.

Z mojo ljubeznijo in malo navihanko smo se udeležili srečanja blogerjev na Bordonovi domačiji. Dan je bil prečudovit in tiste ure, katere smo preživeli skupaj, so minile kot bi mignil. Spoznal sem nekaj novih ljudi, blogerjev; DrMagnum z Neno in Majo, Grison in Vlatka in njun Gal, M&M, Mijau, MikiMiška in njen spremljevalec, Roti, Shadow, Zdravje z možem.

Zanimivi ljudje, vsak s svojo zgodbo, vsak bloger iz različnih vzrokov. V tem je tudi čar vsega tega. Blog nas je povezal in spoznal in verjamem, da se bomo še našli skupaj, naslednjič sigurno v večjem številu ( danes je že padla ideja za naslednje srečanje na Ptuju ). Vseeno pa do tega srečanja ne bi prišlo, če ne bi za vso organizacijo stal naš dobri stari Kamper, ki je kljub temu, da je še prejšnji teden bil v bolnišnici, izredno dobro organiziral to srečanje.

Hvala ti Kamper, da si mi omogočil spoznati te ljudi.

Danes ima moja velika ljubezen in mamica male navihanke rojstni dan.

 Naj ti bo vsak dan prijeten, čimmanj temnih trenutkov, čimveč radosti in smeha.

Vse najboljše ti želiva oba z Nežo.

Moje dve dekleti sta danes odšli na obisk k noni, sam pa imam pred službo še toliko časa, da napišem par vrstic in dodam na blog nekaj novejših slikic najine Neže.

Neža raste in res jo je včasih kar težko držati v naročju saj je zelo živa in radovedna.Čez dva dni bo stara devet mesecev in ta naša mala princeska se noče plaziti tako kot naj bi se vsak dojenček. Gre sicer kakšen meter nazaj ali pa se vrti okoli osi. Igrače ji dajeva toliko od nje stran, da bi se le potrudila in bi jih dobila ampak ne….njej se ne da…ona raje raziskuje laminat na tleh kot da bi se malce potrudila in prišla do nje. Zgleda, da bo plazenje preskočila in bo prej hodila, saj se že prav lepo postavlja na noge.

Drugače je pa zdrava in vesela deklica, ki se zelo rada nasmeje vsakomur kateri jo ogovori. Je najina sreča in zelo sem vesel, ko vsak dan, vsako uro, mojo ljubezen spravi v prisrčen smeh, kljub temu, da je v teh trenutkih žalostna zaradi svojega očeta.

PS: Pri naslovu te objave pa mi je pomagala blogovska znanka Jazzy, katera je pred časom objavila malce drugačen naslov… za avtorstvo se ti oddolžimo

Radiocapris poznam že kar nekaj časa. Tudi ko še nisem živel na Obali sem ga vsaj ob nedeljah poslušal tudi preko spleta. Odkar sem pa tu, pa poslušam v glavnem ta radio. Na njem vrtijo dosti glasbe, tako novejšo, kot tudi glasbo za nas, nostalgike. Na marsikatero pesem z njihovega repertoarja sem že zaplesal z Nežo, pa tudi z mojo boljšo polovico.

Dostikrat imajo tudi kakšne nagradne igre in moram reči, da oba z Mirjam kdaj pa kdaj dobiva kakšno nagrado z njihovim logotipom. In ravno v teh dneh sem zopet dobil enega od teh njihovih “bonbončkov”.

Ker Mirjam tudi osebno pozna Anamarijo, katera s Tomažem tvori meni najljubši voditeljski par na radiu, smo se odločili, da jih obiščemo vsi trije. Snidenje je bilo prisrčno, glavna pa je zopet bila najina Neža. Kako nepremično je gledala Tomaža in se mu skrivnostno nasmihala. Le zakaj? Mogoče zaradi sončnih očal, dolgih las, zaradi brk ali bradice? Mislim, da tudi ta misterij pozna samo Neža.

Po kratkem obisku smo se odpeljali nazaj v Izoli, kjer smo zopet uživali 100 na uro in se nastavljali prijetnemu sončku, kljub temu, da je bila temperatura nizka.

Meni se končuje dopust - teden sem preživel res zelo lepo s svojima dekletoma…naredili smo nekaj krajših izletov, spoznal sem nekaj čudovitih ljudi…jutri pa, hmmm, v nove zmage.

Naša dojenčica vztrajno raste in z lahkoto pridobiva centimetre - pred dnevi sva ji z mojo drago namerila čez 70 cm. Res je že prava skoraj že velika punca - tudi kilogramčki se počasi nabirajo - jih je že preko 9 kg.

Ker imamo že nekaj časa kupljene avtosedeže zanjo, sva bila mnenja, da bi verjetno bil že čas, da vidiva, kako bo mala Neža sprejela drugačen sedež od te dozdajšnje lupinice katera ji je že premajhna. V moj mali avto sva namestila avtosedež malce cenejšega razreda, saj se bo v njem bolj poredko vozila, v večjem avtu pa ima avtosedež Kiddy.

In smo vsi trije dočakali tudi prvo vožnjo naše tamale v “tavelikem sedežu”. Bila je dobesedno navdušena, saj je bilo to zanjo nekaj novega - z veseljem je opazovala okolico in obenem kričala. Prav z užitkom jo je bilo gledati in poslušati.

Čez nekaj dni pa smo vajo ponovili, le da takrat z večjim avtomobilom in z daljšim izletom - šli smo v Lipico….Nežo je Kiddy uspaval tako tja kot po poti nazaj. Če pa ni spala, se je prav veselo igrala z igračami ki so v odsnovni opremi tega sedeža.

Zgleda, da sva zadela z sedeži - tako glede varnosti - to nama je najvažnejše, no pa tudi udobnost za najino princesko je pomembna. Kiddy res izgleda malce čudno s to varnostno mizico - važno je samo, da se najina Neža v njem dobro in predvsem varno počuti.

Kaj je sreča? Pred parimi leti bi vam na to vprašanje naštel nekaj stvari, katerih vam danes zasigurno ne bi. Moram povedati, da sem zelo srečen človek, saj me obdajajo ljudje katere imam neizmerno rad, tako prijatelji, sorodniki kot sodelavci.

Moji dve punci sta pa itak poglavje zase. Mirjam ljubim bolj kot vse na svetu, tamala princeska je pa moja hči - mislim, da to vse pove kaj čutim do nje Tudi onadve me ljubijo oziroma me imajo rade, saj to čutim na vsakem koraku in zaradi tega se imam za srečnega človeka. No, kljub temu pa pridejo trenutki ko sem še posebej srečen, trenutki ki se zapišejo za celo življenje. Tak trenutek se mi je zgodil včeraj popoldan, ko mi je  Neža v naročju zaspala. Počutil sem se, kot da bi osvojil Mt.Everest, saj se to res zgodi bolj poredko¹ . V tem trenutku sem tudi v Mirjamovih očeh opazil srečo - hvala bogu, da je teh trenutkov v najinem življenju veliko.

Vem, da  se imamo lepo, da se imamo radi in vem, da nas čakajo še velike in lepe stvari.

1. ponavadi se midva igrava in počenjava razne neumnosti [↩]

Neža in njena mamica sta se pred nekaj dnevi igrali na tleh. Kar nekaj časa sta zabavali druga drugo in uživali v trenutkih v dvoje.

Kmalu pa je Nežin pogled ošvrknil mamičine nogavice, v njene oči se je naselil nepopisen strah in njen krik se je zarezal v tišino. kričala in jokala je toliko časa, dokler mamica ni ugotovila da razlog tiči v njenih nogavicah. Ko jih je sezula in skrila njenim očem se je v njun svet zopet naselila harmonija in sreča.

Danes, mesec dni po tem dogodku, se Neža teh nogavic več ne boji. Zgleda da je bil to trenutek ko jih je videla z prav posebnimi očmi ali pa je mogoče bilo kaj drugega…kdo ve - po moje se še sama tega več ne spominja.