Prvič očka in še kaj…

Odkar sem spoznal vražjo primorko, Mojo ljubezen sem vedel, oz. čutil, da si bom z njo ustvaril družino. Vedel sem tudi, da bo prišel tisti dan, ko se bom po prelepem Krku sprehajal z njo in pa z najinim otrokom. Lansko leto sem to že vedel in nestrpno sem čakal letošnje poletje, ko bo Neža z nama.

Glede na to, da se je Mirjam porodniška iztekla v začetku junija, sva planirala, da gremo v “naš kamp” od 17. do 30.maja.

Priprave in pakiranje je bilo letos kar precej zahtevno, no, vsaj za mojo ljubezen, saj je bilo prvič, da sva morala misliti na najino deklico. Na račun tega, je Mirjam ostala brez nekaj kosov garderobe, saj jo je pozabila doma. Še dobro, da smo pred časom šli v nakup, novega, večjega avtomobila, tako da je bilo prav z užitkom vanj spravljati vse tiste torbe in nahrbtnike z rečmi, za katere sva mislila, da Neža ne bo mogla preživeti. No, midva sva se s tem kar preveč obremenjevala, saj je vse tiste igrače bore malo uporabljala. V kampu je bilo toliko zanimivih stvari zanjo…od vseh storžev, takšnih in drugačnih kamenčkov, mravelj, veveric, raznih ptičkov, ni čutila skoraj nobene potrebe po svojih igračkah.

Vožnja je minila prijetno, malčica je na poti spala, klepetala, opazovala raznoliko naravo, na koncu poti pa tudi rahlo začela nakazovati, da ima počasi te poti dovolj. In na cilju, pred prikolico…aaaaa…ni se mogla načuditi vsem novim stvarem, katere je videla prvič v življenju.

Neža je uživala sto na uro…zdi se mi, da je najbolj uživala na velikem ležišču, saj je lahko spala med nama, podnevi ob dežju pa je rada norela po njem. Najljubša igra pa ji je itak bila odpiranje in gledanje skozi okno, katero je spremljalo glasno vzklikanje in klicanje mimoidočih.

Glede na to, da je prvi teden skoraj neprestano deževalo, smo ga vseeno lepo preživeli, saj je bilo to le naše prvo skupno počitnikovanje. Še dojenčica je v tistih deževnih dneh nenormalno veliko spala, tako da sva se tudi midva lepo spočila. Nato pa je prišlo tako težko pričakovano lepše in toplejše vreme. Neži sva napihnila oba bazenčka¹ in v njima je uživala, špricala, kričala. Morje je okusila samo z nogicami v plitvini, saj sva čakala še kakšno stopinjo več. No, v ponedeljek se je tudi to zgodilo. Spravila sva jo v Fredov obroč in v njem je dobesedno eksplodirala v vsej svoji vzhičenosti, sreči in veselju. Glede na začetek sezone, ko so moji podplati kar precej občutljivi, sem imel kar precej dela z njo, da sem jo lovil po tisti plitvini, saj je hitro osvojila, kaj mora početi, da se bo gibala tudi v morju. No, drugi dan pa sem jo ukanil, saj sem ga zavezal na daljšo vrvico in stvar je bila pod kontrolo. Ampak, drugi dan teh problemov sploh ni bilo, saj je Neža dobesedno uživala na vodi. Na obrazu je imela tisti prelep, rahel in uživaški nasmešek, opazovala je valove, morsko dno, naju…bila je tako brezskrbna in lepa, da sem vseskozi kar čutil nekakšen cmok v grlu, in bi najraje kar zajokal od vse te sreče. Mamica se je nastavljala jutranjim sončnim žarkom, sam pa sem bil zaposlen z bdenjem nad hčerjo in pa z svojimi mislimi - kako lepo je to življenje ob dveh tako čudovitih dekletih.

Dnevi so hitro minevali ob vseh sprehodih in smehu za katere je velikokrat poskrbela najina princeska. Že na prvih počitnicah je dobila tudi prvega oboževalca - malega korenjaka z Gorenjske.

Konec uživanja je prišlo kmalu. Mirjam se po čudovitem obdobju nosečnosti in porodniške začenja služba, Nežo pa čaka prvi rojstni dan, jesenski odhod v vrtec in še marsikaj na njeni poti življenja.

Uf, moja piška raste prehitro.

1. v tavečjem sva tudi midva poležavala  [↩]

Te dni mineva leto dni, odkar sem napisal prvo objavo. Niti v sanjah si nisem upal predstavljati, da bom imel stalne bralce bloga, katerega pišem za najino Nežo.

Res je, da zadnje čase pišem bolj malo, razlog temu pa je najina navihanka, saj je resnično živa kot poper in zahteva maximalno angažiranost okoli nje. Ni mi žal za to, saj resnično uživam v očetovstvu - mi je pa žal zaradi vas, ki obiskujete moj blog. No, naj vas potolažim, da se bom poskušal popraviti in da bom že v naslednjih dneh objavil nekaj novih zapisov.

Še pred kakšnim tednom sem bil prepričan, da naša Neža ne bo plazila po kolenih, ampak da bo ta korak preskočila, saj ji nikakor ni dišalo plaziti se po kolenih, po “trdih” laminatih. Povrhu vsega se vztrajno postavlja na noge, tako da je resnično vprašanje časa, kdaj bo punčka shodila. Vsi otroci njenih let že kar nekaj časa uspešno opravljajo to opravilo, najini navihanki pa se zgleda ni zdelo preveč utrujati in pri tem imeti boleča kolena. Par dni nazaj pa vidim Nežo, kako na najini postelji  v spalnici prav veselo plazi in se izmika mojem crkljanju. Opa, sem si mislil, po mehkem gre, po tleh pa se gospodični ne da premikati.Tri dni nazaj mi Mirjam pravi, da je navihanka pri nonotu in noni prvič plazila po tleh. Torej je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Neža plazila tudi pred mojimi očmi.

In se je zgodilo tudi to…predvčerajšnjim, ko pridem iz službe, takoj zaslišim iz kuhinje:”Neža, kdo je prišel?” Počasi si slečem jakno, odložim torbo, obenem pa slišim meni do tedaj nepoznan zvok. Pogledam proti vratom kuhinje in zagledam svojo navihanko kako plazi proti meni in se mi smeje.

V tistem trenutku sem bil spet kakšen centimeter nad tlemi….bil je spet eden izmed trenutkov, kateri se ti vtisnejo v spomin za vedno. Bravo Neža!

Naj se pohvalim še z nečem….Ne pravijo zaman, da je kovačeva kobila skoraj vedno bosa. Glede na to, da se profesionalno ukvarjam z akvaristiko sem šele sedaj v teh dneh, po dolgem času res lepo uredil Nežin akvarij. Še Neža je bila naslednje jutro zelo navdušena nad njim.

Danes je bil zopet eden od tistih dnevov, za katere človek zvečer reče:” Kakšen krasen dan” Sicer imam teh dnevov kar dosti, ampak današnji je bil prav poseben.

Z mojo ljubeznijo in malo navihanko smo se udeležili srečanja blogerjev na Bordonovi domačiji. Dan je bil prečudovit in tiste ure, katere smo preživeli skupaj, so minile kot bi mignil. Spoznal sem nekaj novih ljudi, blogerjev; DrMagnum z Neno in Majo, Grison in Vlatka in njun Gal, M&M, Mijau, MikiMiška in njen spremljevalec, Roti, Shadow, Zdravje z možem.

Zanimivi ljudje, vsak s svojo zgodbo, vsak bloger iz različnih vzrokov. V tem je tudi čar vsega tega. Blog nas je povezal in spoznal in verjamem, da se bomo še našli skupaj, naslednjič sigurno v večjem številu ( danes je že padla ideja za naslednje srečanje na Ptuju ). Vseeno pa do tega srečanja ne bi prišlo, če ne bi za vso organizacijo stal naš dobri stari Kamper, ki je kljub temu, da je še prejšnji teden bil v bolnišnici, izredno dobro organiziral to srečanje.

Hvala ti Kamper, da si mi omogočil spoznati te ljudi.

Danes ima moja velika ljubezen in mamica male navihanke rojstni dan.

 Naj ti bo vsak dan prijeten, čimmanj temnih trenutkov, čimveč radosti in smeha.

Vse najboljše ti želiva oba z Nežo.

Pa je prišel tudi zadnji dan letošnjega leta, kateri nam je zaznamoval življenje za vedno. V letošnjem letu sem začel v mesecu juniju pisati blog, in zdi se mi da kar uspešno. Glede na to, da sem ga začel pisati zaradi svoje Neže, je sčasoma postal tudi kar precej obiskan z vaše strani, dragi oboževalci Neže in mojega pisanja.

Neža se je rodila 28.06. , slab mesec prej pa sem tudi objavil svoj prvi zapis. Danes ne bom dolgovezil ampak dajem na ogled še nekaj simpatičnih Nežinih fotk.

V imenu Neže, svoje boljše polovice in mojem imenu vam vsem želim

                vse naj naj, in naj vam bo vsak dan prijeten

                        SREČNO V LETU 2008

Ne vem kdo in kdaj je iznašel sesalnik za prah, vem pa to, da je dobra in koristna zadeva pri čiščenju prahu po naših stanovanjih. No, ne samo prahu, danes marsikatero nesnago počistimo z njim. Nikoli, ampak resnično nikoli pa si ne bi mislil, da bom kdaj z njim umirjal in uspaval svojo malo Nežo.

Neža je kmalu po rojstvu , tako kot skoraj vsi novorojenčki dobila krče - kolike. Kako hudo jo je bilo gledati, ko se zvija v teh bolečinah in nekajkrat sem ob tem  tudi sam dobil solzne oči. Tam stojiš ob njej, pomagati pa ne moreš z ničemer, razen da jo nežno držiš v objemu in ji brundaš kakšno pesmico. Imeli smo nekaj različnih krem, pa kapljice takšne in drugačne, Mirjam se je strogo držala diete, da ja ne bi prihajalo do tega ampak vse skupaj je bore malo pomagalo. Je res tako kot pravijo - kolike bodo toliko časa, dokler ne mine tistih famoznih tri mesece novorojenčkovega življenja.

Strokovnjaki imajo namreč tezo, da bi mati praviloma morala nositi otroka v sebi celih 12 mesecev - šele takrat je namreč njegov organizem dovolj razvit za samostojno življenje. To tezo temeljijo na tem, da kolike resnično izvodenijo točno po treh mesecih od PDP (predvideni datum poroda). Tudi pri nas je do tega prišlo po točno treh mesecih. Naša dojenčica ni imela ne vem koliko močnih krčev in tudi držali se niso dlje kot pol ure - hvala bogu, saj baje nekatere fantke drži tudi do pet ur in še čez.

Sam sem zraven te nadloge skoraj doktoriral. Ogromno sem prebral o kolikah, nato pa mi je nek članek dal misliti. Pisalo je o tem, kako otroci v trebuščku slišijo zvok pretakanja krvi - to je baje zelo šumeče, kot bi brnel kakšen delujoč stroj. Posvetilo se mi je, kaj potrebujem, da potolažim Nežo.Zvok sesalca. Ob prvem napadu krčev po tem spoznanju sem sam prijel Nežo in šel k pripravljenem sesalcu in glej čudo; ta zoprni zvok jo je pomiril in hkrati uspaval.

Tedaj sem vedel, da moram ta zvok tudi posneti na CD - z malce iznajdljivosti sem tudi prišel do tega zvoka in ga 24-krat zapekel na CD. To je bilo po prvem mesecu življenja naše lepotičke.

Danes je stara štiri mesece in tri dni in moram povedati, da ta zvok še vedno dela čudeže.Vsem novopečenim staršem polagam na dušo - preizkusite zvok svojega sesalca ob težavah svojega novorojenčka in sigurno boste veseli ob spoznanju da nobena farmacevtska zadeva ne pomaga tako, kot pomaga stari dobri domači sesalec za prah.

Neža ne manjka na nobenem odmevnejšem dogodku v Izoli. Po koncertu v San Simonu in praznovanju Faraonov, katerega je obiskala v torek, je sinoči “hotela” okusiti izolski ribiški praznik. Ta praznik je star že skoraj sto let - prvi zapisi o tem prazniku kažejo, da so ga pripravljali že leta 1910 in tudi takrat so ga organizirali v mesecu avgustu. Prvič se ga bolj podrobno omenja že avgusta 1912 leta kot Ribiški praznik oz. Festa dei pescatori, obstaja pa možnost, da je praznik obstajal že prej.

Vsa leta se na ta dan v sami Izoli dogaja marsikaj - od raznoraznih športnih dogodkov, priprav takšnih in drugačnih ribiških jedi, do koncertov, predvsem obalnih vrhunskih ansamblov, katerih na tem področju v preteklosti res ni manjkalo. Letos so to čast na glavnem Velikem trgu imeli skupina Kalamari in pa znani pevec Slavko Ivančič , kateri je poznan po tem, da je deloval kot vokalni solist in frontman v znanih zasedbah Bazar in Faraoni, sedaj pa že nekaj let prepeva kot samostojni glasbenik, v zadnjem času pa kot gost skupine Kalamari. Naj povem, da ga sam zelo rad poslušam. Nemalokrat so mu tekstopisci kot sta Drago Mislej - Mef in Miša Čermak naredila pesmi, pisane na njegovo kožo. Si predstavljate da pesmi Dober dan, Tina, Portorož 1905, Mi ljudje smo kot morje, Kar je res je res, Ti znaš, poje kdo drug namesto njega? Nemogoče, saj je v vsako od njih vtkal tudi delček sebe.

Danes ne poje več v kvalitetnih skupinah, kot sta bili Bazar in Faraoni…je na svoji, samostojni poti, dostikrat pa se mu na odru pridružijo fantje iz skupine Kalamari, katere najbolj poznamo po njihovem hitu Angelca, katerega so poleg njih prepevali Marko, Tulio in Slavko. Moje mnenje je, da so s tem skupnim delovanjem z Ivančičem sami naredili korak nazaj, saj jih Slavko popolnoma zasenči in tu delujejo kot njegova spremljevalna skupina. Mogoče to tudi so, tega ne vem, saj ne poznam ozadja njihovega skupnega delovanja. Glede na to, da sem v tem tednu obiskal tako koncert Faraonov v San Simonu, kot Slavkov nastop z Kalamari sinoči v Izoli, sem prišel do zanimivega zaključka, katerega pa verjetno marsikdo pozna. Faraoni brez Slavkota…hmmm…manjka jim…je frontman v pravem smislu besede..publika mu je “jedla iz rok” tako v San Simonu kot v Izoli. So dobri, ni kaj, ampak z njim lahko zopet pokorijo Slovenijo na zabavni sceni. Slavko brez Faraonov ni pravi Slavko - celo življenje je pel v bendih in potrebuje bend , zaveznike na odru, da osrečujejo poslušalce. Želim si, pa verjetno ne samo jaz, tudi ogromno privržencev Faraonov in njega samega, da si sežejo v roko in nadaljujejo, kjer so pred leti končali. Upam, da res niso prevelike zamere z obeh strani, da se to ne bi moglo zgoditi.

Spoznali ste glavni razlog, da sem z Nežo, z mojo Mirjam in njenim bratrancem Giovannijem in njegovo zaročenko Chiaro iz Firenc obiskal to fešto. Neža spet ni imela ničesar od vsega tega…sama je bila v svoji sanjski deželi in ni je motila ne množica ljudi, kot tudi ne glasna glasba ki je donela iz zvočnikov. Medtem ko je sama spala, sta njena “tastara” pela ob starih hitih Bazarja in poskakovala v ritmu dobre glasbe. Okoli polnoči sva se pa midva, “tastara” odločila, da bi bil čas odhoda domov, saj je verjetno dobro, da se dvomesečna dojenčica malce naspi tudi v miru svojega doma.

Danes smo malce utrujeni…meni pivo očitno ni najbolj “prijal” - sem nekako mačkast, pa ga sploh ni bilo veliko, draga je utrujena in trenutno počiva/spi v spalnici…sam sem tu, pred računalnikom ( maček je že zdavnaj odšel ) Neža ob meni v ležalniku meditira - raje gleda kot čukec, kot pa da bi utonila v sen in nedelja se bo počasi prevesila v večer…

Jutri je nov dan, nov teden…Nežo peljemo na prvo daljšo vožnjo….gremo k mojim staršem, njenim dedijem in babici ter stricu Tomažu.

Ste se kdaj vprašali, če se lahko sporazumete z Italijanom, kateri ne zna besedice slovensko, angleško pa samo jesti in spati…sam, kot priseljenec na Obali nimam pojma o italijanščini. Naj vam povem da je vse mogoče…ob pivu sva se pogovarjala - on me je presenetil z znanjem angleščine, sicer indijanskim…sam pa sem se tudi čudil, od kdaj poznam toliko italijanskih besed?

 Ja ja…In vino veritas…ob pivu pa postaneš poliglot.

Moji hčeri se dogaja….sicer sama še ne dojema najbolj kaj vse se dogaja okoli nje, se pa dogaja kar precej. Že nekaj časa sem vedel, da bo 21.avgusta v San Simonu koncert ob 40 letnici delovanja skupine Faraoni. Še preden se je Neža rodila, sem vedel da bom na tem dogodku, saj Faraone rad poslušam. Bil sem pa prepričan, da bova našla varuško (nono) in da bova sama uživala ob zvokih slavljencev in njihovih gostov. Zaradi slabega vremena none nisva angažirala, ampak sva se odločila, da gremo tja kar vsi trije, da okusimo atmosfero, da slišimo glasbo v živo, saj sem sam nasprotnik novodobnih “zvezd” ki znajo samo odpirati usta na playback in lepo izgledati. In prišel sem na svoj račun.

Fešta se je začela sicer že ob 19 uri, ko je na oder stopil Roxie Band, za njimi je bila skupina, katere se nisem zapomnil imena, saj smo prišli kasneje na prizorišče, smo pa slišali njihova zadnja dva komada, sicer priredbe, ampak odigrano dobro in z ” jajci ” . Nastopajoče je povezoval DJ Lovro ,kateri me izredno spominja na Vinka Šimeka - ne sicer vizuelno, po glasu pa zelo, saj ima enako piskajoč glas kot on. Stane Bakan Band je pokazal, da so mački v rok’n'rollu - stari rock obvladajo in res je Stane, kot je Lovro opazil slovenski Keith Richards. Na odru so ga zamenjali fantje iz skupine Plava Jabuka, kateri so zaigrali nekaj lastnih skladb. Za njimi so se spotili tudi primorske legende Platana, katere poznate z znamenitnih obalnih šagr, če ste domačin seveda.

Nato pa je završalo. Lovro je še vedno bral tekst, prepisan z njihove spletne strani, mi vsi pa smo seveda nestrpno pričakovali slavljence. In prišli so…legende ki še živijo in naj živijo še dolgo, da jih vidimo čez deset let ob njihovi 50 obletnici delovanja (kljub temu da vmes devet let niso delovali)…Enzo Hrovatin, Piero Pocecco, Karel Jaksetič in pa seveda Nelfi Depangher, ustanovni član Faraonov. Za sam štart se jim je na odru pridružil Tulio Furlanič in z njimi zapel eno njihovih najstarejših pesmi - Matra, nato pa so sami začeli, predvidevam,da zaradi slabega vremena, kar z udarnimi hiti: Tu je moj dom, E Tristemente, V San Simonu in po vsej verjetnosti še vse ostale pesmi, katere so zaznamovale njihovo delo.

Zakaj po vsej verjetnosti? Začelo je čedalje bolj deževati in ker sva bila z najino Nežo v vozičku, sva na žalost morala čimprej zapustiti prizorišče spektakla. In hvala bogu, da smo to storili, saj ko smo prišli v varen objem našega doma se je zelo ulilo z neba, tako da bi bila midva res mokra kot miši, Neža pa ne, saj sva ji voziček uredila s pripomočki, tako da ne bi mogla do nje niti samcata kapljica dežja.

In Neža…hmm, malce me je razočarala …slišala je dva, tri komade od Stane Bakan banda, nato pa je utonila v sen. Kdove kaj je sanjala…ko sem jo gledal sem opazil, da se v spanju smehlja…nekaj sanja, ali pa ji je všeč glasna glasba v živo…mogoče ji bodo všeč tudi Faraoni, kot so všeč njenemu tatiju. Neža ima srečo, da živi na Obali…če so v preteklosti tu delovali izvrstni bendi kot so Kameleoni, Prizma, Bazar, še delujoči Faraoni, potem se tu ni za bati, da ne bi bilo dobrih ansamblov, kateri bodo polnili plesišča in koncertne odre.

Za skupino Faraoni in pa zase, si želim še tole…da bi delovali vsaj še deset let, da bom na njihovo petdeseto obletnico prišel z roko v roki s svojo takrat deset let staro Nežo in  njeno mamico, in da bomo uživali v njihovem ” špilu ” do jutra in nadoknadili, kar smo sinoči zamudili.

Bravo Faraoni…kar tako naprej.

Za “oboževalce” najine Neže pa najnovejše slikice.

  Tule počiva   :-)         

Takole pa uživa v vodi