Prvič očka in še kaj…

Kot sem zadnjič obljubil, tako danes objavljam slike z Nežine fešte. Tudi sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo prej, ampak na žalost se ni dalo.No, naj slike govorijo.

Odkar sem spoznal vražjo primorko, Mojo ljubezen sem vedel, oz. čutil, da si bom z njo ustvaril družino. Vedel sem tudi, da bo prišel tisti dan, ko se bom po prelepem Krku sprehajal z njo in pa z najinim otrokom. Lansko leto sem to že vedel in nestrpno sem čakal letošnje poletje, ko bo Neža z nama.

Glede na to, da se je Mirjam porodniška iztekla v začetku junija, sva planirala, da gremo v “naš kamp” od 17. do 30.maja.

Priprave in pakiranje je bilo letos kar precej zahtevno, no, vsaj za mojo ljubezen, saj je bilo prvič, da sva morala misliti na najino deklico. Na račun tega, je Mirjam ostala brez nekaj kosov garderobe, saj jo je pozabila doma. Še dobro, da smo pred časom šli v nakup, novega, večjega avtomobila, tako da je bilo prav z užitkom vanj spravljati vse tiste torbe in nahrbtnike z rečmi, za katere sva mislila, da Neža ne bo mogla preživeti. No, midva sva se s tem kar preveč obremenjevala, saj je vse tiste igrače bore malo uporabljala. V kampu je bilo toliko zanimivih stvari zanjo…od vseh storžev, takšnih in drugačnih kamenčkov, mravelj, veveric, raznih ptičkov, ni čutila skoraj nobene potrebe po svojih igračkah.

Vožnja je minila prijetno, malčica je na poti spala, klepetala, opazovala raznoliko naravo, na koncu poti pa tudi rahlo začela nakazovati, da ima počasi te poti dovolj. In na cilju, pred prikolico…aaaaa…ni se mogla načuditi vsem novim stvarem, katere je videla prvič v življenju.

Neža je uživala sto na uro…zdi se mi, da je najbolj uživala na velikem ležišču, saj je lahko spala med nama, podnevi ob dežju pa je rada norela po njem. Najljubša igra pa ji je itak bila odpiranje in gledanje skozi okno, katero je spremljalo glasno vzklikanje in klicanje mimoidočih.

Glede na to, da je prvi teden skoraj neprestano deževalo, smo ga vseeno lepo preživeli, saj je bilo to le naše prvo skupno počitnikovanje. Še dojenčica je v tistih deževnih dneh nenormalno veliko spala, tako da sva se tudi midva lepo spočila. Nato pa je prišlo tako težko pričakovano lepše in toplejše vreme. Neži sva napihnila oba bazenčka¹ in v njima je uživala, špricala, kričala. Morje je okusila samo z nogicami v plitvini, saj sva čakala še kakšno stopinjo več. No, v ponedeljek se je tudi to zgodilo. Spravila sva jo v Fredov obroč in v njem je dobesedno eksplodirala v vsej svoji vzhičenosti, sreči in veselju. Glede na začetek sezone, ko so moji podplati kar precej občutljivi, sem imel kar precej dela z njo, da sem jo lovil po tisti plitvini, saj je hitro osvojila, kaj mora početi, da se bo gibala tudi v morju. No, drugi dan pa sem jo ukanil, saj sem ga zavezal na daljšo vrvico in stvar je bila pod kontrolo. Ampak, drugi dan teh problemov sploh ni bilo, saj je Neža dobesedno uživala na vodi. Na obrazu je imela tisti prelep, rahel in uživaški nasmešek, opazovala je valove, morsko dno, naju…bila je tako brezskrbna in lepa, da sem vseskozi kar čutil nekakšen cmok v grlu, in bi najraje kar zajokal od vse te sreče. Mamica se je nastavljala jutranjim sončnim žarkom, sam pa sem bil zaposlen z bdenjem nad hčerjo in pa z svojimi mislimi - kako lepo je to življenje ob dveh tako čudovitih dekletih.

Dnevi so hitro minevali ob vseh sprehodih in smehu za katere je velikokrat poskrbela najina princeska. Že na prvih počitnicah je dobila tudi prvega oboževalca - malega korenjaka z Gorenjske.

Konec uživanja je prišlo kmalu. Mirjam se po čudovitem obdobju nosečnosti in porodniške začenja služba, Nežo pa čaka prvi rojstni dan, jesenski odhod v vrtec in še marsikaj na njeni poti življenja.

Uf, moja piška raste prehitro.

1. v tavečjem sva tudi midva poležavala  [↩]

No, ta zapis na mojem blogu je verjetno edini ki se neposredno ne navezuje na mojo princesko - se pa navezuje posredno …to sigurno

Ta nova igračka ni Nežina, temveč moja. Že lep čas sem imel namen kupiti zrcalno refleksni fotoaparat in samo čakal sem na pravi trenutek, na pravo akcijo. In prišel je tisti dan…s pomočjo moje drage sem se vrnil iz službe, kot ponosni lastnik novega fotoaparata, katerega sem tako želel imeti.

                            VIR

Že do sedaj sem veliko slikal svojo malo princesko, sedaj pa mislim, da bo slik še več

 Sonce moje, hvala ti ,za tako lepo darilo.

Po dolgem času sem obiskal Strunjan. Razlog temu ni bil samo pohajanje po kraju, v katerem sem kot najstnik preživel vsako leto desetdnevne počitnice, temveč obisk staršev, ki sta preživljala nekajdnevni oddih v hotelu Salinera.

Kljub jutranjemu dežju se je dan začel lepo. Le kako se ne bi, ko pa sem ob odhodu v službo zagledal tako prekrasen prizor v postelji - mamica in mala Neža sta tako lepo spali da mi je srce zaigralo od sreče in radosti.

Z mojimi starši smo se dobili pred gostilno Pod trto, kjer nas je ob mojem velikem začudenju postregel moj dober znanec iz bivših krajev Borut¹. Hrana je bila okusna, pivo se je prileglo ob tako prijetnem soncu, Neža pa je bila spet v svojem elementu. Sedeli smo namreč ob prehodu, tako da je mala imela vse pod kontrolo, med drugim je osvajala tudi malega italijančka .

Po kosilu smo s starši naredili še sprehod, potem pa sta se napotila v bazen, mi trije pa na kraj, kjer sem včasih počitnikoval. Med potjo mi je moja Mirjam pokazala kje je včasih njen oče gojil školjke in kje je imel privezane svoje barke.

 Spomini so kar prihajali in prihajali, podoživljal sem trenutke ki so se mi takrat vtisnili za vedno.

Po skoraj dveh urah potikanja po Strunjanu, smo se zapeljali skozi drevored pinij ² proti domači Izoli.

Sobotni dan je tako minil zelo hitro…ponavadi je tako… vse lepo hitro mine, spomini pa ostanejo za večno - tako ta sobota, kot prejšnja na srečanju blogerjev.

1. DJ, tonski mojster ipd [↩]
2. ta drevored me fascinira že od majhnih nog [↩]

Moje dve dekleti sta danes odšli na obisk k noni, sam pa imam pred službo še toliko časa, da napišem par vrstic in dodam na blog nekaj novejših slikic najine Neže.

Neža raste in res jo je včasih kar težko držati v naročju saj je zelo živa in radovedna.Čez dva dni bo stara devet mesecev in ta naša mala princeska se noče plaziti tako kot naj bi se vsak dojenček. Gre sicer kakšen meter nazaj ali pa se vrti okoli osi. Igrače ji dajeva toliko od nje stran, da bi se le potrudila in bi jih dobila ampak ne….njej se ne da…ona raje raziskuje laminat na tleh kot da bi se malce potrudila in prišla do nje. Zgleda, da bo plazenje preskočila in bo prej hodila, saj se že prav lepo postavlja na noge.

Drugače je pa zdrava in vesela deklica, ki se zelo rada nasmeje vsakomur kateri jo ogovori. Je najina sreča in zelo sem vesel, ko vsak dan, vsako uro, mojo ljubezen spravi v prisrčen smeh, kljub temu, da je v teh trenutkih žalostna zaradi svojega očeta.

PS: Pri naslovu te objave pa mi je pomagala blogovska znanka Jazzy, katera je pred časom objavila malce drugačen naslov… za avtorstvo se ti oddolžimo

Pa je prišel tudi zadnji dan letošnjega leta, kateri nam je zaznamoval življenje za vedno. V letošnjem letu sem začel v mesecu juniju pisati blog, in zdi se mi da kar uspešno. Glede na to, da sem ga začel pisati zaradi svoje Neže, je sčasoma postal tudi kar precej obiskan z vaše strani, dragi oboževalci Neže in mojega pisanja.

Neža se je rodila 28.06. , slab mesec prej pa sem tudi objavil svoj prvi zapis. Danes ne bom dolgovezil ampak dajem na ogled še nekaj simpatičnih Nežinih fotk.

V imenu Neže, svoje boljše polovice in mojem imenu vam vsem želim

                vse naj naj, in naj vam bo vsak dan prijeten

                        SREČNO V LETU 2008

Ko sončni žarki počasi zapuščajo obličje naših krajev, in se začne mrak spuščati okoli naših domov, se naše življenje počasi umirja. Pripravljamo se na takšen ali drugačen način na zasluženi počitek. Eni gredo v posteljo kar kmalu drugi pa kasneje. No sam sem v tisti skupini, katera hodi spat tam okoli 22 ure - odvisno spet, če je kaj pametnega na televiziji.

Naša Neža pa je ena izmed tistih ki ima svoj urnik zelo zgoden. Malce pred 18 uro že postaja tečna in takrat jo je potrebno še animirati da ne tečka, pa tudi da nam ne zaspi še preden je preoblečena v pižamico. Če imamo srečo jo tako držimo pokonci tja do 19 ure, največkrat pa naša lepotička zaspi že malce prej. Neža ima pač takšno zgodnjo uro in zaradi tega se ne sekirava preveč - kakor ji paše. Zbuja se nekako trikrat na noč in po dojenju nazaj zaspi. Četrtič je pa ura tam nekje okoli  5 zjutraj - takrat jo Mirjam prinese v najino posteljo in skrb nad njo prevzamem jaz. Njena mamica se obrne vstran in zasluženo in v miru (recimo) odspi nekaj kitic, sam pa dokaj nahitro Nežo uspem uspavati.

Te občutke, ko tvoje dete zaspi ob tebi se ne da opisati. Ko tako poslušam njeno dihanje ob sebi, ko tako spokojno spi se mi kar malce blede od sreče. Še preden zaspi se pa skoraj vedno stisne k mojemu obrazu in s tistimi rokicami se nekako poizkuša dotakniti obraza in ko ji to uspe se ji čez obraz spreleti velik nasmeh. Občutki so res nepopisni - nekako takšni kot takrat ko sva prvič plesala. Naša malčica nato spi, če imamo srečo seveda, tudi več kot dve uri, največkrat pa ji uspe vsaj dobro uro. In takrat so vsa jutra tako lepa; če se delam da spim, me poizkuša zbuditi z rokicami in če tako ne gre, začne zbujati z svojim glasom - najprej potiho, nato pa čedalje glasneje. In ko vidi da odprem oči,takrat sem sigurno cel moker, saj če imam obraz blizu njenih ust, me celega oslini Prav vidi se ji, da je srečna in komaj čaka na najino jutranjo telovadbo.

Najina telovadba je sestavljena od trebušnjakov po njeno, nato kolesarjenje po zraku z nogicami, potem pa se prime za moje prste in jo moram potegniti v sedeč položaj. Po njenih reakcijah vidim da ji to zelo paše. Ona bi seveda kar sedela, sedaj zadnje čase pa opažam, da se hoče že postavljati na svoje noge. Deklica malce prehiteva, ampak se lepo pogovorim z njo da jo to še vse čaka. Kot da razume kaj ji govorim s početjem kmalu preneha. Je res pridna in ubogljiva ta najina Neža. Vprašanje je, do kdaj bo tako

Med tem časom Mirjam vstane, segreje kopalnico in pripravi vse za preoblačenje naše tamale. Takrat je tudi čas, da jo oddam v njene skrbne roke. Sam pospravim posteljo, srečen in komaj spet čakam na naslednje jutro, ko bova z Nežo spet norela v postelji. Vedno sem rad zjutraj potegnil v postelji in dremal še kakšno urico. Tega sedaj ni več in včasih se zalotim, da bi mi res prijalo še kaj takega…ampak jutra z Nežo in mojo Mirjam so nekaj fantastičnega in tega ne menjam za nič na svetu.

Danes je moja hči stara tri mesece. Kako čas beži…saj človek kar verjeti ne more, da je minilo že toliko časa od dneva ko se je rodila.

Kako drobcena je bila, nebogljena….s strahom sem jo v porodnišnici pol ure po rojstvu prijel v naročje in bil ponosen kot še nikoli. Danes nisem nič manj, temveč še bolj, saj vsak dan sproti opažam spremembe pri njej. Ko gledam slike izpred treh mesecev in jih primerjam z zdajšnjimi, skoraj verjeti ne morem koliko je zrastla, pa dobila na teži…sedaj je prava dojenčica - polne roke, polne noge…lepi podplati in prstki na nogah…rokice so že v raziskovalnem delu, okušane vsak dan vsaj 100 krat…slinimo se maximalno kolikor se da, tako da že kar redno uporabljamo slinčke.

Neža je še vedno nebogljena, drobcena ni več…ko hoče, se že “pogovarja” z nama, se jezi - predvsem na vrtiljak nad posteljico, veliko se smeji, tudi joče ko ji kaj ne paše…rada se sprehaja, no, takrat hitro zaspi - verjetno je to znak, da ji paše na svežem morskem zraku. Zelo rada je nagec, predvsem na previjalni mizi - ona tam resnično uživa,  se smeji, pogovarja, telovadi, afne gunca…zdi se mi, da je to njen trenutno najljubši kotiček.

Kaj bi vse zamudil če ne bi bilo Neže…tega prej nisem vedel, sedaj vem…rad jo imam, zelo rad…ker vidim, kako hitro čas teče in posledično temu Neža raste in se razvija, se bom potrudil, da bom še bolj užival vsak preživeti trenutek z njo, tudi tiste trenutke, ko bi človek najraje imel v ušesih kakšne čepke .

Trenutno delam cele dneve, in to štirinajst dni skupaj…uff kako pogrešam Nežo, pa njeno mamico tudi, da ne bo pomote…med razmišljanjem o svojih dveh dekletih se mi večkrat prikrade misel o še enem dojenčku,  saj mala Neža raste. Če se bo zgodilo, naj se zgodi - pa bo dobila naša dojenčica bratca ali sestrico.

 Neža še enkrat - vse najboljše za dopolnjene tri mesece oz. trinajst tednov. Tebi pa tudi hvala, ker si naju z mamico tako osrečila in resnično uživava živeti s teboj, tako kot upam, da tudi ti z nama.

Danes je natanko dve leti, odkar sva z Mirjam zaživela skupaj…tisti dan sem prišel na Obalo in od takrat sem samo enkrat sam šel v svoje kraje, in še to čisto na začetku, ko sem še vozil stvari v novo domovanje.

Dve leti je relativno dolgo obdobje, po drugi strani pa zelo kratko, vsaj kar se mene tiče. Ti dve leti sta minili zelo hitro, dogajalo se je veliko; od bolezni njenega očeta, začetkom postopka oploditve, nosečnostjo, rojstvom Neže…bilo je veliko smeha, sreče…nekaj joka, žalosti zaradi omenjene bolezni. Tudi moja mama je pristala v bolnišnici - močna aritmija - srce je postalo leno, ni hotelo normalno biti. V teh dneh je bila na posegu kjer so ji ritem spet uredili…upam in želim si, da bo tokrat ubogala zdravnike in začela skrbeti samo zase in malce pozabila na druge..mami, če to bereš; ” čimveč bodi zunaj, sprehajaj se,  bodi vesela in srečna, saj imaš za kaj biti - imaš svojo prvo vnukinjo ki te potrebuje, da jo razvajaš”

Trenutno je vse pod kontrolo…tast je v čedalje boljši kondiciji - le tako naprej Jože, mama se drži in upam, da uboga svoje bližnje in se sprehaja…midva imava “gužvo” doma, saj nama mala Neža zapolnjuje vsako minuto dneva…res je naporno, to moja Mirjam še bolj občuti kot jaz, ampak ko te mala navihanka pogleda s svojimi očmi, se pogovarja, ti zaspi v naročju - uuuuaaauuuu, kakšen občutek sreče me takrat udari…

…in na koncu moja Mirjam…sicer ni zadnja, ona je prva, zame najčudovitejša oseba na svetu…kako dobro se ujameva pove podatek,  da se v času najine zveze nisva nikoli tako skregala, da bi bilo potrebno vpitje in kričanje…no, mogoče sva takšna človeka, ki raje vse spore oz.kratke stike zgladita z pogovorom…všeč mi je da je tako in všeč mi je Mirjam takšna kot je, pridna, trmasta, zgovorna, ljubeča, predana, nagajiva…to je moja Mirči

Mirjam…srečen sem, da si prišla v moje življenje…LJUBIM TE …

Končno je prišel dan, ko sva najino hči popeljala na daljšo vožnjo - na obisk k dediju in babici. Vedela sva, da problemov ne bo nobenih, saj Neža v avtu zelo hitro zaspi…po drugi strani ti pa ni vseeno, saj ne veš kako bo resnično preživela in se odzvala na tako dolgi vožnji. No, če so že bili kakšni strahovi, so se le-ti razblinili nekje nad Črnim kalom, ko je malčica utonila v globok sen, tako da sem se pred Videžem presedel naprej k Mirjam, katera je tokrat prevzela krmilo v svoje roke in uživala v vožnji.

Jaz sam, sem pa tudi neznansko užival v vožnji na zadnjem sedežu ob svoji hčeri. Kako lepo jo je gledati, ko tako brezskrbno spi v svojem sedežu…vsake toliko časa se zasmeji v spanju, mogoče zakrili s svojimi malimi ročicami,  da o zehanju ne govorim…ure in ure bi jo lahko gledal in užival ob njeni prisotnosti. Sam rad klepetam, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom presedel, saj je bila Neža zame slaba sopotnica, saj ni spregovorila niti besedice, ampak se je odločila, da bo večino vožnje prespala.

Vožnja po avtocesti je hitro minila in kmalu smo se znašli na Zasavski cesti. V Litiji smo se ustavili v trgovini, kjer se je naša dojenčica tudi zbudila in zahtevala svoj obrok. V avtu je dobila svoje in kaj kmalu smo se znašli v kraju, kjer sem preživel svojo mladost in še marsikaj drugega.

Starše smo malce presenetili, pa tudi iskreno razveselili s svojim zgodnjim prihodom, saj nama Neža ni delala prav nobenih preglavic na poti k njima. Kako lep je občutek, ko k svojim staršem pripelješ svojega otroka - njuno vnukinjo, v katero sta tako zaljubljena in bi storila zanjo prav vse. Kako ponosno o njej govorita in razlagata svojim sosedom, prijateljem in znancem - kar vidim ju, kako ob tem kar žarita. Tako kot jaz, ko smo šli na sprehod po mestu - kar lebdel sem od sreče, saj sem poleg sebe imel obe svoji ljubezni. Obiskali smo tudi moje bivše sodelavce, katere sem se razveselil, saj jih že lep čas nisem videl in slišal.

Ko smo popoldan naredili sprehod še na drugo stran Save, se mi zdi, da sem na samem mostu, ko sem v objektiv svojega fotoaparata lovil domači kraj, dokončno spoznal da imam svojo družino in da živim na drugem koncu Slovenije. V delčku sekunde sem preletel ves potek svojega življenja zadnjih par let in se skrivnostno zasmejal sam zase zavedajoč se, kako je usoda nepredvidljiva - ko še sam ne veš kdaj, te pot zanese čisto drugam, kjer najdeš svojo srečo.

Čas je hitro letel, saj se je bližal odhod nazaj proti morju. Med tem časom smo obiskali še vikend, kjer smo nabrali nekaj sliv, naredili nekaj lepih slik in se imeli zelo lepo. Neža je v času obiska zelo zelo uživala - krčev je bilo za vzorec, sama je budno spremljala vsak naš gib, si ogledovala marsikaj, njen vrhunec pa je bil prav zagotovo ta, ko sta v torek zjutraj z mojim bratom/njenim stricem pred njegovim odhodom v službo tako glasno klepetala,  da sta zbudila še dedija ki se nam je z veseljem pridružil in se nato vsi skupaj še naprej smejali vragolijam naše dojenčice. Sama se je prav dobro zavedala, da je v središču pozornosti in prav videlo se je, kako uživa  v tem. No,  stric Tomaž se je že najavil, da nas bo kmalu obiskal in komaj čakam, da vidim, kako se bo njun pogovor nadaljeval.