Arhivirana sporočila kategorije 'Foto'

Petindvajseti september dvatisočpet

Danes je natanko dve leti, odkar sva z Mirjam zaživela skupaj…tisti dan sem prišel na Obalo in od takrat sem samo enkrat sam šel v svoje kraje, in še to čisto na začetku, ko sem še vozil stvari v novo domovanje.

Dve leti je relativno dolgo obdobje, po drugi strani pa zelo kratko, vsaj kar se mene tiče. Ti dve leti sta minili zelo hitro, dogajalo se je veliko; od bolezni njenega očeta, začetkom postopka oploditve, nosečnostjo, rojstvom Neže…bilo je veliko smeha, sreče…nekaj joka, žalosti zaradi omenjene bolezni. Tudi moja mama je pristala v bolnišnici – močna aritmija – srce je postalo leno, ni hotelo normalno biti. V teh dneh je bila na posegu kjer so ji ritem spet uredili…upam in želim si, da bo tokrat ubogala zdravnike in začela skrbeti samo zase in malce pozabila na druge..mami, če to bereš; ” čimveč bodi zunaj, sprehajaj se,  bodi vesela in srečna, saj imaš za kaj biti – imaš svojo prvo vnukinjo ki te potrebuje, da jo razvajaš” :-)

Trenutno je vse pod kontrolo…tast je v čedalje boljši kondiciji – le tako naprej Jože, mama se drži in upam, da uboga svoje bližnje in se sprehaja…midva imava “gužvo” doma, saj nama mala Neža zapolnjuje vsako minuto dneva…res je naporno, to moja Mirjam še bolj občuti kot jaz, ampak ko te mala navihanka pogleda s svojimi očmi, se pogovarja, ti zaspi v naročju – uuuuaaauuuu, kakšen občutek sreče me takrat udari…

                               Le v kaj se je zagledala?

…in na koncu moja Mirjam…sicer ni zadnja, ona je prva, zame najčudovitejša oseba na svetu…kako dobro se ujameva pove podatek,  da se v času najine zveze nisva nikoli tako skregala, da bi bilo potrebno vpitje in kričanje…no, mogoče sva takšna človeka, ki raje vse spore oz.kratke stike zgladita z pogovorom…všeč mi je da je tako in všeč mi je Mirjam takšna kot je, pridna, trmasta, zgovorna, ljubeča, predana, nagajiva…to je moja Mirči :-)

Mirjam…srečen sem, da si prišla v moje življenje…LJUBIM TE

                               Moji dve punci         

  • Share/Bookmark

Na obisku

Končno je prišel dan, ko sva najino hči popeljala na daljšo vožnjo – na obisk k dediju in babici. Vedela sva, da problemov ne bo nobenih, saj Neža v avtu zelo hitro zaspi…po drugi strani ti pa ni vseeno, saj ne veš kako bo resnično preživela in se odzvala na tako dolgi vožnji. No, če so že bili kakšni strahovi, so se le-ti razblinili nekje nad Črnim kalom, ko je malčica utonila v globok sen, tako da sem se pred Videžem presedel naprej k Mirjam, katera je tokrat prevzela krmilo v svoje roke in uživala v vožnji.

                                    Budno spremljanje dogajanja ob cesti…

Jaz sam, sem pa tudi neznansko užival v vožnji na zadnjem sedežu ob svoji hčeri. Kako lepo jo je gledati, ko tako brezskrbno spi v svojem sedežu…vsake toliko časa se zasmeji v spanju, mogoče zakrili s svojimi malimi ročicami,  da o zehanju ne govorim…ure in ure bi jo lahko gledal in užival ob njeni prisotnosti. Sam rad klepetam, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom presedel, saj je bila Neža zame slaba sopotnica, saj ni spregovorila niti besedice, ampak se je odločila, da bo večino vožnje prespala. :-)

      Avtocesta Pred Litijo

Vožnja po avtocesti je hitro minila in kmalu smo se znašli na Zasavski cesti. V Litiji smo se ustavili v trgovini, kjer se je naša dojenčica tudi zbudila in zahtevala svoj obrok. V avtu je dobila svoje in kaj kmalu smo se znašli v kraju, kjer sem preživel svojo mladost in še marsikaj drugega.

Starše smo malce presenetili, pa tudi iskreno razveselili s svojim zgodnjim prihodom, saj nama Neža ni delala prav nobenih preglavic na poti k njima. Kako lep je občutek, ko k svojim staršem pripelješ svojega otroka - njuno vnukinjo, v katero sta tako zaljubljena in bi storila zanjo prav vse. Kako ponosno o njej govorita in razlagata svojim sosedom, prijateljem in znancem – kar vidim ju, kako ob tem kar žarita. Tako kot jaz, ko smo šli na sprehod po mestu – kar lebdel sem od sreče, saj sem poleg sebe imel obe svoji ljubezni. Obiskali smo tudi moje bivše sodelavce, katere sem se razveselil, saj jih že lep čas nisem videl in slišal.

                                      Pogled z mostu

Ko smo popoldan naredili sprehod še na drugo stran Save, se mi zdi, da sem na samem mostu, ko sem v objektiv svojega fotoaparata lovil domači kraj, dokončno spoznal da imam svojo družino in da živim na drugem koncu Slovenije. V delčku sekunde sem preletel ves potek svojega življenja zadnjih par let in se skrivnostno zasmejal sam zase zavedajoč se, kako je usoda nepredvidljiva – ko še sam ne veš kdaj, te pot zanese čisto drugam, kjer najdeš svojo srečo.

Čas je hitro letel, saj se je bližal odhod nazaj proti morju. Med tem časom smo obiskali še vikend, kjer smo nabrali nekaj sliv, naredili nekaj lepih slik in se imeli zelo lepo. Neža je v času obiska zelo zelo uživala – krčev je bilo za vzorec, sama je budno spremljala vsak naš gib, si ogledovala marsikaj, njen vrhunec pa je bil prav zagotovo ta, ko sta v torek zjutraj z mojim bratom/njenim stricem pred njegovim odhodom v službo tako glasno klepetala,  da sta zbudila še dedija ki se nam je z veseljem pridružil in se nato vsi skupaj še naprej smejali vragolijam naše dojenčice. Sama se je prav dobro zavedala, da je v središču pozornosti in prav videlo se je, kako uživa  v tem. No,  stric Tomaž se je že najavil, da nas bo kmalu obiskal in komaj čakam, da vidim, kako se bo njun pogovor nadaljeval. :-)

    dedijev čebelnjak in ribnik Tri generacije pred računalnikom

  • Share/Bookmark

Prvi ples

Vstopil sem v sobo in jo zagledal….zgledala je nekako nebogljeno. Njene velike oči so begale po prostoru in se kmalu srečale z mojimi. Pristopil sem k njej in njen vonj me je čisto prevzel. Pražnje oblečena, koža dehteča po nedefiniranem milu…mmmm,nežna koža….nisem se mogel ustaviti….hotel sem to storiti. Prijel sem jo za ročico, jo dvignil, stisnil k sebi…na radiu se je ravno začela vrteti legendarna pesem Che sara od pevca Nicola Di Bari.

Vedel sem, da mi bo v naročju kmalu zaspala, zato sem si želel, da bi ta pesem kmalu končala, saj je bil to moj prvi ples s svojo Nežo in želel sem, da bi do konca ostala budna. Res, da je dojenčica stara komaj mesec dni in še nekaj, vendar mi bo ta dogodek zapisan za vedno. Ni bilo nič kaj posebnega…marsikdo pleše s svojimi otroci, tudi sam sem v teh dneh že marsikaj počel zraven, ko sem jo hotel uspavati, ampak v tistem trenutku sem resnično želel samo plesati..z najino Nežo v naročju…in ta pesem je bila kot naročena…tako lepa,tako nežna…kot je nežna moja hči.

Naj povem, da je celo pesem prečula…po njeni obrazni mimiki bi rekel celo, da ji je bilo vse to všeč – po njej je tudi zelo trdno zaspala….očitno sem jo s svojim foxtrotom utrudil :-)

Moja Neža se tega plesa ne bo nikoli spomnila, saj je absolutno premlada…meni pa se je tako vtisnil v spomin, da ga prav zagotovo ne pozabim nikoli.

Neža, hvala ti za ta najin prvi ples…tvoj prvi…sicer nisi privolila – je bilo bolj pod prisilo :-) ampak naj ti povem, pa tudi tvoja mami lahko potrdi,  da sva oba zelo, zelo uživala..uživala pa je tudi moja ljubezen – tvoja mamica, ko naju je gledala kako poslušava prelepo pesem.

Pa še nekaj Nežinih novejših slikic:

V maminem naročju V vozičku Ti kažem jeziček…

                                 Kako je težko življenje…

  • Share/Bookmark

Prvi obiski

Naša Neža bo v soboto stara mesec dni. V teh dneh je že imela tudi nekaj obiskov. Lepo je imeti obiske, saj vsak pokaže iskreno veselje ob novi članici družine. Predvsem lepo je imeti v gosteh najdražje goste, kot so starši in prijatelji. Vsi komaj čakajo, da vidijo svojo vnukinjo, da jo držijo v naročju, da se igrajo z njo…ampak resnica je za vse malce boleča – malo, ljubko bitje, katero je komaj uzrlo svet, se še ne zna igrati…zna jesti, zna kakati in predvsem jokati, če so se pojavili krči.

Najini Neži ti krči malce nagajajo…hvala bogu za naju, predvsem pa za njo, da ni te nadloge veliko, saj baje lahko držijo celo nekaj ur – pri nas je to največ eno uro, včasih kakšno minuto tudi več. V tem času smo se že nekako strenirali, da jih ublažimo z kremo, pa z nošenjem gor in dol po stanovanju, sam sem celo ugotovil, da če ji zraven pojem, se tudi nekako umiri. Je pa punca izbirčna kar se muzike tiče;Chuck Berry, Jerry Lee Lewis, Elvis Presley ji pašejo, ampak ob njih postane pravi mali čukec. Ko pa ji zapojem kakšno od Srebrnih kril – Zakuni se ljubavi ali pa Dolina našeg dijetinstva pa naša punčka rada zapre svoje očke.Tudi Queeni z Fredie Mercuryjem so ji všeč za uspavanko. Če se pa ti krči pojavijo med obiski, pa je to malce drugačna zgodba.

Sedaj smo imeli na obisku moja starša – njena babica in dedek. Kako lepo ju je videti, ko tako ljubeče zreta v njuno prvo vnukinjo – pa tako rada bi jo prijela v naročje, ampak vedno v nepravem trenutku, saj Neža hoče svoj ustaljen ritem; spanje, hrana, podiranje kupčka, kopanje. Še ne mesec dni star dojenček zelo čuti nemir okoli sebe, zato se vse njene nevšečnosti samo še poglobijo in histeričen jok je neizbežen. Dedek in babica, sta kljub temu, da je bilo od crkljanja z vnukinjo bore malo, odšla zelo srečna domov.Jaz, kot njun sin pa zelo ponosen na svojo hči, ki je tako lepa in ljubka osvojila njuno srce za vedno. Dedi in babica; v imenu Neže (vsaj upam tako :-) ) vama povem, da bo še veliko časa za crkljanje in igranje z vajinim sončkom in tudi midva vama bova pustila, da jo razvajata po mili volji pri vama doma, ampak takrat bova pogledala stran, da tega Neža ne bo videla. Dedki in babice, nonoti in none ste pač zato, da naše otroke razvajate, mi starši pa se bomo trudili, da jih vzgojimo v osebe na katere bomo ponosni prav vsi.

Naj se vama še enkrat v imenu Neže zahvalim še tu na blogu za lepa darilca. Od nje sta na tem obisku imela malo, saj mlada dama ni imela veliko časa za vaju :-) verjamem pa, da bo naslednjič boljše – ali bo to tu pri nas, ali pri vas še ne vem, vem pa da bo to kmalu.

Razveselili smo se tudi drugih obiskov na domu. Prva nas je obiskala soseda Barbara ,druga je bila prijateljica in bivša soseda od Mirjam Zala, nato še ena njena prijateljica Irena, potem meni zelo drag obisk iz mojih domačih krajev Matej s svojo Debi in njunima cukrčkoma Ano Tio in Lano. Vmes so nas nekajkrat na kratko obiskali tudi njeni starši. Obiskala sta jo tudi Klemen in njegova mama Žanet. Do sedaj zadnji njen obisk pa sta bila moja dva starša, katerima se zahvaljujem, da sta me vzgojila v takšnega kot sem. Pravijo pa, da šele po vnukih vidiš, kako si vzgojil svojega otroka – bomo videli, če to drži, midva se bova trudila, da jo vzgajava po najboljših močeh.

Na koncu bi se pa radi posebej zahvalili vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za vse lepe čestitke in darilca, katera ste nam poslali ob rojstvu najine Neže.

Pa še dve novejši slikici za zveste “obiskovalce” te strani.

Počitek po kopanju  Moja dva sončka

  • Share/Bookmark

Biti oče

Sedaj sem oče in imam družino. Kar naenkrat imam drugačne skrbi, no, poleg tistih od prej so prišle nove. Ko sem v službi, ne razmišljam samo o Mirjam ampak tudi o tem malem, nežnem bitjecu ki me je tako prevzelo, katero mi je spremenilo življenje – na bolje.

Kar naenkrat začneš na določene stvari malce drugače gledati. Postaneš resnejši? Hmmm, kaj pa vem, to bodo znali povedati tisti ki me obkrožajo v vsakdanjem življenju – sam menim, da nisem resnejši, mogoče zrelejši, malce drugačen.

Kaj je zame lepo? Kot otroku mi je bilo lepo, ko sem videl in stiskal k sebi novo igračo, kot nogometašu, je bilo zelo lepo videti v hrbet nasprotnikovega vratarja, kot deejayu je bilo lepo videti ljudi ki so z vsako novo pesmijo, katero sem jim dal, znoreli na plesišču…lepo je bilo videti sončne zahode, …kar dih mi je zastal, če sem zagledal krasno žensko…

Spanje pravičnega :-)     Življenje je lepo                                       

V vsakem obdobju sem imel tako kot vsi,nekaj, kar se mi je zdelo lepo, kar me je osrečevalo.Ampak biti oče je nekaj najlepšega. Kako lepo je pogledati zvečer v zibelko, kako mala Neža spokojno spi, se v spanju nasmiha, se preteguje – brez kakršnihkoli problemov bi jo lahko gledal cele noči. Kako ponosen stojim tam zraven nje, srečen, tudi kakšna solza se hoče kdaj prikazati. Tako sem srečen, da bi najraje objel ves svet.

Po eni strani mi je sedaj žal, da nisem postal oče že prej, toda zdi se mi, da je vprašanje, če bi otrok takrat dobil tisto, kar bo sedaj dobila mala Neža – tisto pravo očetovstvo kakršnega potrebuje otrok. Bili so drugi časi, živel se je rock’n'roll, brezskrbno življenje – prav gotovo, da bi me otrok spremenil, ampak vem, da to ne bi bilo to.

Očitno je res moralo preteči toliko Save mimo mojega kraja , da sem spoznal pravo osebo na čisto drugem koncu Slovenije, katera me je tako prevzela, da sem se preselil v njen kraj in si zaželel z njo imeti otroka.

Danes imava hči staro 15 dni – srečen jaz, srečna mamica, srečna mala Neža – srečna družina. Sam ji trenutno ne morem zagotavljati in nuditi hrano (hvalabogu :-) ) , nudim ji pa neizmerno ljubezen, toplino, topel in varen objem…spet bom začel brenkati, da ji bom lahko pel uspavanke in pesmice ob spremljavi kitare. Da vzljubi glasbo tako kot jo ljubita njen tata in njena mama – upam vsaj…da ne bo ravno kontra učinek ob mojem petju :-)

                                Kdo bolj uživa?

Neža, obljubim ti, da bom zate najboljši tata na svetu, da boš ponosna name, kot sem ponosen nate sedaj, ko tako pridno “podiraš kupčke”, kakaš :-) jočeš in tako lepo spiš.

  • Share/Bookmark

Neža

Kot sem obljubil je sedaj tu nekaj slikic najine Neže…mala je fotogenična, vsaj meni se tako zdi, edino če nisem malce preveč pristranski :-) no…je pa vsaj srčkana in zame center sveta.Naj danes govorijo raje slike:

Stara cca.45 minut Nekaj mi ne paše Kdo si ti?

S to sliko in pa z zgodbico o porodu je “zaslovela” za nekaj ur na Siolovem portalu.

           Sem res tako lepa?          Neža na Siolu

Kako je lepo spati..mmmmm Oprostite ker zeham Ti ti…ne mi težit / Ma dai, non mi rompere le balle

Enkrat bojo tu zobki Spala bi spet Da ne pozabijo da sem Neža!

Samo gledam Moje male sive celice že delujejo Tudi prst je dober če ni blizu mamice

Avtor nekaj slik sem sam osebno, večino pa jih je naredila mamica, ko je to lahko storila, to pa je takrat, ko ji Neža ni nagajala. :-)

…vsemogočni Siol - nama je malce pomagal da se najdeva, najino Nežo pa je izstrelil med zvezde….no, vsaj za kakšen dan. :-) Čisto dosti, da je ponosni očka, še bolj ponosen. Sosedje me pa čudno gledajo zakaj imam vseskozi polne žepe. Le zakaj …hehe…da me ne odnese v vesolje, saj že tri dni vseskozi lebdim od sreče.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi