Prvič očka in še kaj…

Leto je naokoli…kako čas hitro beži…spomnim se dogodka, kateri mi je tako spremenil življenje, kot bi bil včeraj…moje življenje je dobilo neko novo dimenzijo - postal sem oče čudovitega otroka, moje, oz. najine Neže.

Njen prvi rojstni dan se je letos zelo lepo poklopil, saj je prišel na soboto. Moja draga se je maximalno potrudila pri organizaciji…no, tudi sam sem nekaj prispeval k temu, da se je tamala lepo počutila, in da je uživala v krogu svojih najbližjih, kot tudi v krogu svojih najljubših prijateljev in prijateljic. Na fešto smo namreč povabili naše najbližje, njeno babico, dedija, nonota, nono, strica, teto, bratranca in pa Zalo s Tadejem¹ . Stric Tomaž, se je opravičil zaradi obveznosti, jo je pa zato predčasno obiskal pred dnevi.

Popoldan pa so bili povabljeni njeni najboljši prijateljčki : Val, Enei, Matia, Gal, Erika in Klara s svojimi starejšimi spremljevalci. Tudi oni so se opravičevali - Klara se je opravičila zaradi dopustovanja, Matia pa je dobil ravno na ta dan povišano temperaturo. No, Klara in Matia, zamudila sta veliko, ampak v Nežinem imenu vama obljubim, da bosta nadoknadila zamujeno, pa čeprav z kakšnim sladoledom in kavico ali pivom za starše.

Bilo je veliko smeha, nekaj malega tudi joka, kričanja, otroškega žlobudranja…bilo je veliko čofotanja v bazenu, igranja, bilo je crkljanja…bilo je lepo, vsaj tako je bilo razbrati z večine obrazov, ki so bili v soboto prisotni na Nežinem slavju.

Hvala vsem, ki ste se odzvali našemu povabilu…vesel sem, kot tudi moja ljubezen , da ste prispevali s svojo prisotnostjo k popolnemu dnevu moje čudovite hčere Neže.

PS: V naslednjih dneh pa sledi foto objava.

1. najboljša prijateljica, bivša soseda od Mirjam [↩]

Vse je enkrat prvič, sem napisal v eni svojih prvih objav. No, tudi bolezen pride enkrat. Neža je v dnevih pred dopustom dobila prehlad. Domnevam da od mene, jaz pa od očeta, ko sem se potikal po svojih krajih¹

Najprej sem sam zbolel, ko sem se pozdravil, pa je prišel dan, ko najina Neža ni bila tako razpoložena kot ponavadi. Že po njenem obnašanju se je videlo, da ni prava - razigrana je bila samo na trenutke. Tretji dan pa je revica zakuhala - vročina se je vzdignila tudi na 38,5. Baje to za otroka ni veliko, če si pa navajen , da tvoj otrok nima težav je pa že pri tej temperaturi rahla panika, tako da sem na nedeljo popoldan klical dežurnega, kateri me je prijazno pomiril, da tudi če otrok odklanja gosto hrano, da pa normalno pije, da je strah odveč - bati se je treba samo dehidracije.. No, najina Neža je pila dovolj tekočine tako da sva bila po tem telefonskem pogovoru oba z Mirjam pomirjena.

Po tednu dni se je mala pobrala in spet je postala prava navihanka…sam pravim, kar naj bo, saj jo nekako že znava ukrotiti, bolezen pa se naj jo le na daleč izogiba. Mislim, da jih bo še prehitro domov nosila, saj se počasi bliža njen odhod v vrtec.

PS: Njenega prehlada se je nalezla tudi njena mamica, katera pa ima večje probleme - saj ji je prehlad preskočil na ušesa tako da je morala pomoč poiskati celo v bolnici.

1. bil na koncertu Little pigov [↩]

Te dni mineva leto dni, odkar sem napisal prvo objavo. Niti v sanjah si nisem upal predstavljati, da bom imel stalne bralce bloga, katerega pišem za najino Nežo.

Res je, da zadnje čase pišem bolj malo, razlog temu pa je najina navihanka, saj je resnično živa kot poper in zahteva maximalno angažiranost okoli nje. Ni mi žal za to, saj resnično uživam v očetovstvu - mi je pa žal zaradi vas, ki obiskujete moj blog. No, naj vas potolažim, da se bom poskušal popraviti in da bom že v naslednjih dneh objavil nekaj novih zapisov.

Po dolgem času sem obiskal Strunjan. Razlog temu ni bil samo pohajanje po kraju, v katerem sem kot najstnik preživel vsako leto desetdnevne počitnice, temveč obisk staršev, ki sta preživljala nekajdnevni oddih v hotelu Salinera.

Kljub jutranjemu dežju se je dan začel lepo. Le kako se ne bi, ko pa sem ob odhodu v službo zagledal tako prekrasen prizor v postelji - mamica in mala Neža sta tako lepo spali da mi je srce zaigralo od sreče in radosti.

Z mojimi starši smo se dobili pred gostilno Pod trto, kjer nas je ob mojem velikem začudenju postregel moj dober znanec iz bivših krajev Borut¹. Hrana je bila okusna, pivo se je prileglo ob tako prijetnem soncu, Neža pa je bila spet v svojem elementu. Sedeli smo namreč ob prehodu, tako da je mala imela vse pod kontrolo, med drugim je osvajala tudi malega italijančka .

Po kosilu smo s starši naredili še sprehod, potem pa sta se napotila v bazen, mi trije pa na kraj, kjer sem včasih počitnikoval. Med potjo mi je moja Mirjam pokazala kje je včasih njen oče gojil školjke in kje je imel privezane svoje barke.

 Spomini so kar prihajali in prihajali, podoživljal sem trenutke ki so se mi takrat vtisnili za vedno.

Po skoraj dveh urah potikanja po Strunjanu, smo se zapeljali skozi drevored pinij ² proti domači Izoli.

Sobotni dan je tako minil zelo hitro…ponavadi je tako… vse lepo hitro mine, spomini pa ostanejo za večno - tako ta sobota, kot prejšnja na srečanju blogerjev.

1. DJ, tonski mojster ipd [↩]
2. ta drevored me fascinira že od majhnih nog [↩]

Moje dve dekleti sta danes odšli na obisk k noni, sam pa imam pred službo še toliko časa, da napišem par vrstic in dodam na blog nekaj novejših slikic najine Neže.

Neža raste in res jo je včasih kar težko držati v naročju saj je zelo živa in radovedna.Čez dva dni bo stara devet mesecev in ta naša mala princeska se noče plaziti tako kot naj bi se vsak dojenček. Gre sicer kakšen meter nazaj ali pa se vrti okoli osi. Igrače ji dajeva toliko od nje stran, da bi se le potrudila in bi jih dobila ampak ne….njej se ne da…ona raje raziskuje laminat na tleh kot da bi se malce potrudila in prišla do nje. Zgleda, da bo plazenje preskočila in bo prej hodila, saj se že prav lepo postavlja na noge.

Drugače je pa zdrava in vesela deklica, ki se zelo rada nasmeje vsakomur kateri jo ogovori. Je najina sreča in zelo sem vesel, ko vsak dan, vsako uro, mojo ljubezen spravi v prisrčen smeh, kljub temu, da je v teh trenutkih žalostna zaradi svojega očeta.

PS: Pri naslovu te objave pa mi je pomagala blogovska znanka Jazzy, katera je pred časom objavila malce drugačen naslov… za avtorstvo se ti oddolžimo

Radiocapris poznam že kar nekaj časa. Tudi ko še nisem živel na Obali sem ga vsaj ob nedeljah poslušal tudi preko spleta. Odkar sem pa tu, pa poslušam v glavnem ta radio. Na njem vrtijo dosti glasbe, tako novejšo, kot tudi glasbo za nas, nostalgike. Na marsikatero pesem z njihovega repertoarja sem že zaplesal z Nežo, pa tudi z mojo boljšo polovico.

Dostikrat imajo tudi kakšne nagradne igre in moram reči, da oba z Mirjam kdaj pa kdaj dobiva kakšno nagrado z njihovim logotipom. In ravno v teh dneh sem zopet dobil enega od teh njihovih “bonbončkov”.

Ker Mirjam tudi osebno pozna Anamarijo, katera s Tomažem tvori meni najljubši voditeljski par na radiu, smo se odločili, da jih obiščemo vsi trije. Snidenje je bilo prisrčno, glavna pa je zopet bila najina Neža. Kako nepremično je gledala Tomaža in se mu skrivnostno nasmihala. Le zakaj? Mogoče zaradi sončnih očal, dolgih las, zaradi brk ali bradice? Mislim, da tudi ta misterij pozna samo Neža.

Po kratkem obisku smo se odpeljali nazaj v Izoli, kjer smo zopet uživali 100 na uro in se nastavljali prijetnemu sončku, kljub temu, da je bila temperatura nizka.

Meni se končuje dopust - teden sem preživel res zelo lepo s svojima dekletoma…naredili smo nekaj krajših izletov, spoznal sem nekaj čudovitih ljudi…jutri pa, hmmm, v nove zmage.

Naša dojenčica vztrajno raste in z lahkoto pridobiva centimetre - pred dnevi sva ji z mojo drago namerila čez 70 cm. Res je že prava skoraj že velika punca - tudi kilogramčki se počasi nabirajo - jih je že preko 9 kg.

Ker imamo že nekaj časa kupljene avtosedeže zanjo, sva bila mnenja, da bi verjetno bil že čas, da vidiva, kako bo mala Neža sprejela drugačen sedež od te dozdajšnje lupinice katera ji je že premajhna. V moj mali avto sva namestila avtosedež malce cenejšega razreda, saj se bo v njem bolj poredko vozila, v večjem avtu pa ima avtosedež Kiddy.

In smo vsi trije dočakali tudi prvo vožnjo naše tamale v “tavelikem sedežu”. Bila je dobesedno navdušena, saj je bilo to zanjo nekaj novega - z veseljem je opazovala okolico in obenem kričala. Prav z užitkom jo je bilo gledati in poslušati.

Čez nekaj dni pa smo vajo ponovili, le da takrat z večjim avtomobilom in z daljšim izletom - šli smo v Lipico….Nežo je Kiddy uspaval tako tja kot po poti nazaj. Če pa ni spala, se je prav veselo igrala z igračami ki so v odsnovni opremi tega sedeža.

Zgleda, da sva zadela z sedeži - tako glede varnosti - to nama je najvažnejše, no pa tudi udobnost za najino princesko je pomembna. Kiddy res izgleda malce čudno s to varnostno mizico - važno je samo, da se najina Neža v njem dobro in predvsem varno počuti.

Kaj je sreča? Pred parimi leti bi vam na to vprašanje naštel nekaj stvari, katerih vam danes zasigurno ne bi. Moram povedati, da sem zelo srečen človek, saj me obdajajo ljudje katere imam neizmerno rad, tako prijatelji, sorodniki kot sodelavci.

Moji dve punci sta pa itak poglavje zase. Mirjam ljubim bolj kot vse na svetu, tamala princeska je pa moja hči - mislim, da to vse pove kaj čutim do nje Tudi onadve me ljubijo oziroma me imajo rade, saj to čutim na vsakem koraku in zaradi tega se imam za srečnega človeka. No, kljub temu pa pridejo trenutki ko sem še posebej srečen, trenutki ki se zapišejo za celo življenje. Tak trenutek se mi je zgodil včeraj popoldan, ko mi je  Neža v naročju zaspala. Počutil sem se, kot da bi osvojil Mt.Everest, saj se to res zgodi bolj poredko¹ . V tem trenutku sem tudi v Mirjamovih očeh opazil srečo - hvala bogu, da je teh trenutkov v najinem življenju veliko.

Vem, da  se imamo lepo, da se imamo radi in vem, da nas čakajo še velike in lepe stvari.

1. ponavadi se midva igrava in počenjava razne neumnosti [↩]

Neža in njena mamica sta se pred nekaj dnevi igrali na tleh. Kar nekaj časa sta zabavali druga drugo in uživali v trenutkih v dvoje.

Kmalu pa je Nežin pogled ošvrknil mamičine nogavice, v njene oči se je naselil nepopisen strah in njen krik se je zarezal v tišino. kričala in jokala je toliko časa, dokler mamica ni ugotovila da razlog tiči v njenih nogavicah. Ko jih je sezula in skrila njenim očem se je v njun svet zopet naselila harmonija in sreča.

Danes, mesec dni po tem dogodku, se Neža teh nogavic več ne boji. Zgleda da je bil to trenutek ko jih je videla z prav posebnimi očmi ali pa je mogoče bilo kaj drugega…kdo ve - po moje se še sama tega več ne spominja.

Pa je prišel tudi zadnji dan letošnjega leta, kateri nam je zaznamoval življenje za vedno. V letošnjem letu sem začel v mesecu juniju pisati blog, in zdi se mi da kar uspešno. Glede na to, da sem ga začel pisati zaradi svoje Neže, je sčasoma postal tudi kar precej obiskan z vaše strani, dragi oboževalci Neže in mojega pisanja.

Neža se je rodila 28.06. , slab mesec prej pa sem tudi objavil svoj prvi zapis. Danes ne bom dolgovezil ampak dajem na ogled še nekaj simpatičnih Nežinih fotk.

V imenu Neže, svoje boljše polovice in mojem imenu vam vsem želim

                vse naj naj, in naj vam bo vsak dan prijeten

                        SREČNO V LETU 2008