Prvič očka in še kaj…

Naša mala dojenčica obožuje glasbo. To je verjetno po mamici, ki rada posluša skoraj vse zvrsti glasbe, pa tudi malce po meni, ki pa sem okusil glasbo tudi drugače.¹

Neža uživa ob zvokih kakršnekoli glasbe ; oživi in čez obraz se ji nariše en velik nasmeh,  z očmi pa me išče po prostoru, saj ve, da jo bom stisnil v naročje in z njo norel, plesal, se stiskal…ena sama velika sreča jo je.

Sinoči po dolgem času z daljincem najdem nacionalno televizijo in ugledam najavo skupine, katero sem zelo rad poslušal v svojih mlajših letih. Nisem mogel verjeti svojim očem ko sem jih ugledal - Čarli, Tomo, Igor, Roman in Vidic…aaaaa, skupina Gu-Gu.² V trenutku sem se v mislih preselil več kot dvajset let nazaj, v istem hipu, pa sem že dajal televizor na glas in prijel Nežo v naročje in zaplesal. Oba sva bila srečna. Plesala sva in uživala ob lepih pesmicah; Sam po parku, Mi imamo se fajn in Ljubica mojga srca. No, sam sem zraven tudi pel, užival pa še toliko bolj, ker sem imel v objemu svojo princesko. Ona pa se je smejala, poslušala mene, poslušala glasbo in se slinila.³

Tako se je 28.decembra zgodilo troje; Neža je praznovala svoj mini rojstni dan⁴ , dobila je nov zobek, sam pa sem po dolgih letih zopet ugledal in slišal Gugujevce - zgledalo je, kot da so njej igrali ob teh dveh njenih dosežkih.

Bravo Neža, bravo Gu-Gu…upam da pri tebi kmalu spet ugledam nov zobek, Gugujevci pa naj me razveselijo z kakšno cd ploščo uspešnic na policah trgovin, da jo kupim svoji hčeri.

1. Hodil sem v glasbeno šolo - harmonika , v JLA pa sem se naučil igranja na klaviature,bobne in kitaro [↩]
2. v 80′ letih ena najpopularnejših skupin pri nas [↩]
3.  včeraj je dobila svoj tretji zobek [↩]
4. 6 mesecev [↩]

Naša mala navihanka je pred časom ugotovila¹ da zna tudi kričati. Prav lepo jo je bilo videti in slišati, ko kriči, celo ponosen sem bil nanjo, saj se je spet nekaj novega naučila. Potem pa je čez noč izgubila glas, no bolje rečeno postal je hripav. Bila sva zaskrbljena zaradi tega in na obisku pri starših sem v eni od trgovin srečal bivšo sosedo²,  katera me je potolažila, da je do tega prišlo zaradi centralnega ogrevanja, katero zelo izsuši zrak v prostoru. Že v nedeljo se je Neži glas vrnil, tako da je po poti nazaj ali spala ali pa žlobudrala sama zase. Sedaj z mojo ljubeznijo polagava na radiatorje poleg vlažilcev tudi mokre krpe, da sončece zopet ne pride na slab glas.

Včeraj smo mi trije pohajali po Izoli in obenem zadnjič v tem letu obiskali trgovino, ne eno, ampak tri³ .Ko sva na koncu čakala mamico pred trgovskim centrom, sva prav lepo uživala na sončku, ona v vozičku jaz pa ob njej. Kar naenkrat pa je začela kričati kot nora. Prestrašen jo pogledam in zgrožen spoznam da dojenčica ob navihanem pogledu, nasmejanem obrazu kriči da je veselje. Kriči iz veselja.  Ko opazi, da jo s pogledom prosim naj preneha, to tudi stori, hip zatem pa še z večjo silnostjo zakriči. V vsej zmedi pogledam naokoli in vidim, da ljudje pogledujejo proti nama. Moram priznati, da sem bil v rahli zadregi, saj so ljudje verjetno vsak po svoje interpretirali Nežino kričanje. Obenem pa sem bil tudi ponosen nanjo, češ, že tako mala zna pritegniti množice ljudi. V tistem trenutku pa je mimo naju šel starejši par in gospa se obrne k meni in mi reče: “Kako lepa je vaša pupa.” Zahvalil sem se ji za kompliment in poljubil svojo hči na lička.

In kasneje, ko sem razmišljal o tem dogodku pridem do zaključka, do katerega je prišel že marsikdo ; tako malo je potrebno, da osrečiš popolnega neznanca. Dosti bi bilo, da je ta neznanka naju samo pozdravila, ona pa je ob tem še pohvalila mojo princesko. Že tako lebdim od sreče, v tistem trenutku pa sem se sigurno dvignil za par milimetrov.

1. ne vem kdaj,niti kako in na kakšen način [↩]
2. patronažno sestro - specialistko za dojenčke [↩]
3. no, po trgovinah se je podila moja ljubezen,midva sva čakala zunaj [↩]

Naša dojenčica kaže zelo veliko zanimanje za tehniko. Telefoni takšni in drugačni, TV sprejemnik, fotoaparat (zdi se mi da se na slikah to zelo dobro vidi ) - vse to jo po izrazu na njenem obrazu sodeč zelo fascinira. Tudi računalnik je med temi zanimivostmi. Sicer zelo gledava, da je mala Neža čimmanj časa pred temi električnimi porabniki, izogniti se pa temu ne moreva.

Tako se včasih zgodi, da jo posadim na kolena in ji pokažem kakšno njeno slikico ali pa sliko na kateri smo vsi trije. Sicer z navdušenjem pogleda na ekran, pokaže tudi, da prepozna obraze na slikah, ampak njo najbolj privlači tipkovnica. Toliko tipk na enem mestu je izredno mamljivih in to zelo nazorno pokaže s tem, ko se začenja stegovati proti njej.  Z njeno mamico se do solz nasmejiva ko tako z resnim izrazom na obrazu tolče po tipkah.

Še dobro da mi “klikerji” včasih delajo zelo hitro, tako sem se spomnil, da sem odprl program za pisanje in prepustil pot njeni domišljiji.

Tole je pa rezultat njenega prvega resnejšega dela na računalniku. Glede na to, na kakšen način sta se njena starša spoznala potem jabolko res ne bo padlo daleč od drevesa.

0,00,1,,

                bfcsyqYXXS1         2          SY1                                        YYS¸¸  A                     1          <5HB  , BU NBZNN GV BCR5RT BVDDQWQA  1                  U8UDNFC        

Če bi pa kdo znal tole dešifrirati in mi prevesti, bi bil pa tudi zelo hvaležen.

Ko sončni žarki počasi zapuščajo obličje naših krajev, in se začne mrak spuščati okoli naših domov, se naše življenje počasi umirja. Pripravljamo se na takšen ali drugačen način na zasluženi počitek. Eni gredo v posteljo kar kmalu drugi pa kasneje. No sam sem v tisti skupini, katera hodi spat tam okoli 22 ure - odvisno spet, če je kaj pametnega na televiziji.

Naša Neža pa je ena izmed tistih ki ima svoj urnik zelo zgoden. Malce pred 18 uro že postaja tečna in takrat jo je potrebno še animirati da ne tečka, pa tudi da nam ne zaspi še preden je preoblečena v pižamico. Če imamo srečo jo tako držimo pokonci tja do 19 ure, največkrat pa naša lepotička zaspi že malce prej. Neža ima pač takšno zgodnjo uro in zaradi tega se ne sekirava preveč - kakor ji paše. Zbuja se nekako trikrat na noč in po dojenju nazaj zaspi. Četrtič je pa ura tam nekje okoli  5 zjutraj - takrat jo Mirjam prinese v najino posteljo in skrb nad njo prevzamem jaz. Njena mamica se obrne vstran in zasluženo in v miru (recimo) odspi nekaj kitic, sam pa dokaj nahitro Nežo uspem uspavati.

Te občutke, ko tvoje dete zaspi ob tebi se ne da opisati. Ko tako poslušam njeno dihanje ob sebi, ko tako spokojno spi se mi kar malce blede od sreče. Še preden zaspi se pa skoraj vedno stisne k mojemu obrazu in s tistimi rokicami se nekako poizkuša dotakniti obraza in ko ji to uspe se ji čez obraz spreleti velik nasmeh. Občutki so res nepopisni - nekako takšni kot takrat ko sva prvič plesala. Naša malčica nato spi, če imamo srečo seveda, tudi več kot dve uri, največkrat pa ji uspe vsaj dobro uro. In takrat so vsa jutra tako lepa; če se delam da spim, me poizkuša zbuditi z rokicami in če tako ne gre, začne zbujati z svojim glasom - najprej potiho, nato pa čedalje glasneje. In ko vidi da odprem oči,takrat sem sigurno cel moker, saj če imam obraz blizu njenih ust, me celega oslini Prav vidi se ji, da je srečna in komaj čaka na najino jutranjo telovadbo.

Najina telovadba je sestavljena od trebušnjakov po njeno, nato kolesarjenje po zraku z nogicami, potem pa se prime za moje prste in jo moram potegniti v sedeč položaj. Po njenih reakcijah vidim da ji to zelo paše. Ona bi seveda kar sedela, sedaj zadnje čase pa opažam, da se hoče že postavljati na svoje noge. Deklica malce prehiteva, ampak se lepo pogovorim z njo da jo to še vse čaka. Kot da razume kaj ji govorim s početjem kmalu preneha. Je res pridna in ubogljiva ta najina Neža. Vprašanje je, do kdaj bo tako

Med tem časom Mirjam vstane, segreje kopalnico in pripravi vse za preoblačenje naše tamale. Takrat je tudi čas, da jo oddam v njene skrbne roke. Sam pospravim posteljo, srečen in komaj spet čakam na naslednje jutro, ko bova z Nežo spet norela v postelji. Vedno sem rad zjutraj potegnil v postelji in dremal še kakšno urico. Tega sedaj ni več in včasih se zalotim, da bi mi res prijalo še kaj takega…ampak jutra z Nežo in mojo Mirjam so nekaj fantastičnega in tega ne menjam za nič na svetu.

GLASUJ ZAME!!!!!!!!!!!!!!!!!

…naj najprej povem,da piše tata v mojem imenu, ker sem zaenkrat še premala za te stvari:))…zakaj sem šla v to igro??…kdo ve, morda zato, da vidim, koliko prijateljev sploh imam in da vidim, kdo vse me ima rad..nisem tekmovalna, daleč od tega, le preizkušam ta svet okoli sebe..

…torej, če me imaš vsaj malo rad, mi pomagaj da pridem čim više..vem, da si štipendije ne bom priigrala, kakšno malenkost pa mogoče dobim…in z mano lahko tudi ti dobiš presenečenje…ko te srečam, pa dobiš en velik moker poljubček od mene

lp, Neža

KLIKNI IN GLASUJ ZAME!!!

Vedel sem da se bo to zgodilo, saj sem sam ljubitelj glasbe. Vseskozi, tako doma kot v avtu poslušam glasbo, zelo rad zabrenkam na kitaro, se kdaj pa kdaj vsedem za klaviature, si žvižgam tisto prvo jutranjo pesem katero slišim po radiu…glasba mi veliko pomeni - sicer sem pa v preteklosti tudi služil z njo, tako da je res zvesta spremljevalka skozi vsa moja obdobja, katera sem preživel.

V nedeljo sta moji punci zganjali norčije in na tla privlekli tudi razna glasbila za otroke. Tokli sta po bobnih, tamburinih in podobnih tolkalih in se zraven smejali da ju je bilo užitek gledati. Ko sem jih tako gledal me je prijela nezaustavljiva želja po igranju. Ker že lep čas nisem igral na klaviature sem jih takoj priklopil in začel igrati otroške pesmice. Neža se je umirila in z odprtimi usti gledala čudo, iz katerega se je slišala glasba. Začela je tudi stegovati rokice proti Yamahi in ni bilo vprašanja, da ji ne bi ugodil te njene želje.  Posadil sem jo zraven, oči so se ji zasvetile in začela je udarjati po tipkah. Kakšen nasmeh je bil to - glasen, slinast, razsposajen. Oba z mojo ljubeznijo sva uživala ob pogledu nanjo…kako tudi sama uživa in gleda tiste lučke, zraven pa posluša svoje ustvarjanje.

Zgleda, da bo tudi Neža vzljubila glasbo - rada jo bo poslušala, saj jo rada poslušava oba njena starša, če jo bo pa rada ustvarjala in preigravala bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.

Ne vem kdo in kdaj je iznašel sesalnik za prah, vem pa to, da je dobra in koristna zadeva pri čiščenju prahu po naših stanovanjih. No, ne samo prahu, danes marsikatero nesnago počistimo z njim. Nikoli, ampak resnično nikoli pa si ne bi mislil, da bom kdaj z njim umirjal in uspaval svojo malo Nežo.

Neža je kmalu po rojstvu , tako kot skoraj vsi novorojenčki dobila krče - kolike. Kako hudo jo je bilo gledati, ko se zvija v teh bolečinah in nekajkrat sem ob tem  tudi sam dobil solzne oči. Tam stojiš ob njej, pomagati pa ne moreš z ničemer, razen da jo nežno držiš v objemu in ji brundaš kakšno pesmico. Imeli smo nekaj različnih krem, pa kapljice takšne in drugačne, Mirjam se je strogo držala diete, da ja ne bi prihajalo do tega ampak vse skupaj je bore malo pomagalo. Je res tako kot pravijo - kolike bodo toliko časa, dokler ne mine tistih famoznih tri mesece novorojenčkovega življenja.

Strokovnjaki imajo namreč tezo, da bi mati praviloma morala nositi otroka v sebi celih 12 mesecev - šele takrat je namreč njegov organizem dovolj razvit za samostojno življenje. To tezo temeljijo na tem, da kolike resnično izvodenijo točno po treh mesecih od PDP (predvideni datum poroda). Tudi pri nas je do tega prišlo po točno treh mesecih. Naša dojenčica ni imela ne vem koliko močnih krčev in tudi držali se niso dlje kot pol ure - hvala bogu, saj baje nekatere fantke drži tudi do pet ur in še čez.

Sam sem zraven te nadloge skoraj doktoriral. Ogromno sem prebral o kolikah, nato pa mi je nek članek dal misliti. Pisalo je o tem, kako otroci v trebuščku slišijo zvok pretakanja krvi - to je baje zelo šumeče, kot bi brnel kakšen delujoč stroj. Posvetilo se mi je, kaj potrebujem, da potolažim Nežo.Zvok sesalca. Ob prvem napadu krčev po tem spoznanju sem sam prijel Nežo in šel k pripravljenem sesalcu in glej čudo; ta zoprni zvok jo je pomiril in hkrati uspaval.

Tedaj sem vedel, da moram ta zvok tudi posneti na CD - z malce iznajdljivosti sem tudi prišel do tega zvoka in ga 24-krat zapekel na CD. To je bilo po prvem mesecu življenja naše lepotičke.

Danes je stara štiri mesece in tri dni in moram povedati, da ta zvok še vedno dela čudeže.Vsem novopečenim staršem polagam na dušo - preizkusite zvok svojega sesalca ob težavah svojega novorojenčka in sigurno boste veseli ob spoznanju da nobena farmacevtska zadeva ne pomaga tako, kot pomaga stari dobri domači sesalec za prah.

Že dolgo časa sem obljubljal, no, hmmm, ne ravno obljubljal, je bilo vse bolj v moji glavi, da je čas, da svoji Neži kakšno pesmico zapojem tudi ob spremljavi kitare. Že v začetku tedna sem si zadal, da se bo to zgodilo ta vikend. Sicer to ni nič kaj takšnega, tako težkega, ampak vseeno, …je varno spravljena na vrhu omare…ob trimesečni dojenčici pa je že vzeti nekaj z visoke omare podvig.

Zaradi dopustov sem štirinajst dni delal po cele dneve - Nežo sem zelo malo videl, saj ko pridem zvečer domov ona že sanja svoje sanje. Komaj sem čakal sobote, ko sem delal samo dopoldan in po kosilu je kitara že bila v bližni mojih rok. Na novo uglašena je čakala na pravi trenutek. Tudi ta je prišel…moja draga se je nekje izgubila - verjetno je kaj pametnega počela,v najslabšem primeru pa je sedela pri računalniku in prebirala sveže objave na Ringaraja portalu. Zelo rad sem sam z Nežo, že od vsega začetka najinega druženja, saj mi to zelo dviguje samozaupanje pri delu z dojenčkom. Saj joče, ampak ob tem vidim, da jo znam potolažiti na takšen ali drugačen način, norčav ali pa malce bolj resen.

Do spanja dojenčici ni bilo, sva pa prišla že do tiste faze, ko se hoče pogovarjati in takrat je zelo dovzetna na vse zvoke. Kako lepo in milo gleda ko te posluša…jaz se kar topim, ko jo gledam tako sijočo in srečno v moji bližini. Zelo čudno je gledala to veliko, črno reč v mojih rokah - in kako so se ji usta odprla od začudenja, ko je zaslišala, da ta reč oddaja čudne glasove. Začel sem igrati in peti otroške pesmice katere so mi prišle na pamet: Naša četica koraka, Čebelica Maja, Čuk se je oženil, Ringa ringa raja in podobne pesmice za otroke. Od vseh jo je najbolj impresionirala Huda mravljica - verjetno zato, ker ji jo pojem že od njenega rojstva. Ker že lep čas nisem brenkal, so me že začeli boleti prsti, pa sem si rekel, da na hitro še nekaj za svojo dušo, pa da vidim kaj “vžge” pri dojenčici. Na Queene ni trznila, na Dylana prav tako..na koncu pa sem se spomnil še na eno, katero ji tudi pojem od vsega začetka - predvsem takrat, ko jo imam v svojem naročju…tako pridno, mirno, spokojno - to je pesem od Faraonov, Ti znaš. Nisem mogel verjeti svojim očem in ušesom - obraz se ji je spremenil v en sam sijoč nasmeh, povrhu vsega pa je še začela zraven spuščati glasove, kot da bi pela. Bil sem šokiran in sem še danes.

Zavedam se, da Neža ni pela, vem pa, da ji je bilo všeč. Ali je hotela to povedati ali pa je res zraven pela, pa tega ne bom nikoli izvedel.

Danes je moja hči stara tri mesece. Kako čas beži…saj človek kar verjeti ne more, da je minilo že toliko časa od dneva ko se je rodila.

Kako drobcena je bila, nebogljena….s strahom sem jo v porodnišnici pol ure po rojstvu prijel v naročje in bil ponosen kot še nikoli. Danes nisem nič manj, temveč še bolj, saj vsak dan sproti opažam spremembe pri njej. Ko gledam slike izpred treh mesecev in jih primerjam z zdajšnjimi, skoraj verjeti ne morem koliko je zrastla, pa dobila na teži…sedaj je prava dojenčica - polne roke, polne noge…lepi podplati in prstki na nogah…rokice so že v raziskovalnem delu, okušane vsak dan vsaj 100 krat…slinimo se maximalno kolikor se da, tako da že kar redno uporabljamo slinčke.

Neža je še vedno nebogljena, drobcena ni več…ko hoče, se že “pogovarja” z nama, se jezi - predvsem na vrtiljak nad posteljico, veliko se smeji, tudi joče ko ji kaj ne paše…rada se sprehaja, no, takrat hitro zaspi - verjetno je to znak, da ji paše na svežem morskem zraku. Zelo rada je nagec, predvsem na previjalni mizi - ona tam resnično uživa,  se smeji, pogovarja, telovadi, afne gunca…zdi se mi, da je to njen trenutno najljubši kotiček.

Kaj bi vse zamudil če ne bi bilo Neže…tega prej nisem vedel, sedaj vem…rad jo imam, zelo rad…ker vidim, kako hitro čas teče in posledično temu Neža raste in se razvija, se bom potrudil, da bom še bolj užival vsak preživeti trenutek z njo, tudi tiste trenutke, ko bi človek najraje imel v ušesih kakšne čepke .

Trenutno delam cele dneve, in to štirinajst dni skupaj…uff kako pogrešam Nežo, pa njeno mamico tudi, da ne bo pomote…med razmišljanjem o svojih dveh dekletih se mi večkrat prikrade misel o še enem dojenčku,  saj mala Neža raste. Če se bo zgodilo, naj se zgodi - pa bo dobila naša dojenčica bratca ali sestrico.

 Neža še enkrat - vse najboljše za dopolnjene tri mesece oz. trinajst tednov. Tebi pa tudi hvala, ker si naju z mamico tako osrečila in resnično uživava živeti s teboj, tako kot upam, da tudi ti z nama.

Danes je natanko dve leti, odkar sva z Mirjam zaživela skupaj…tisti dan sem prišel na Obalo in od takrat sem samo enkrat sam šel v svoje kraje, in še to čisto na začetku, ko sem še vozil stvari v novo domovanje.

Dve leti je relativno dolgo obdobje, po drugi strani pa zelo kratko, vsaj kar se mene tiče. Ti dve leti sta minili zelo hitro, dogajalo se je veliko; od bolezni njenega očeta, začetkom postopka oploditve, nosečnostjo, rojstvom Neže…bilo je veliko smeha, sreče…nekaj joka, žalosti zaradi omenjene bolezni. Tudi moja mama je pristala v bolnišnici - močna aritmija - srce je postalo leno, ni hotelo normalno biti. V teh dneh je bila na posegu kjer so ji ritem spet uredili…upam in želim si, da bo tokrat ubogala zdravnike in začela skrbeti samo zase in malce pozabila na druge..mami, če to bereš; ” čimveč bodi zunaj, sprehajaj se,  bodi vesela in srečna, saj imaš za kaj biti - imaš svojo prvo vnukinjo ki te potrebuje, da jo razvajaš”

Trenutno je vse pod kontrolo…tast je v čedalje boljši kondiciji - le tako naprej Jože, mama se drži in upam, da uboga svoje bližnje in se sprehaja…midva imava “gužvo” doma, saj nama mala Neža zapolnjuje vsako minuto dneva…res je naporno, to moja Mirjam še bolj občuti kot jaz, ampak ko te mala navihanka pogleda s svojimi očmi, se pogovarja, ti zaspi v naročju - uuuuaaauuuu, kakšen občutek sreče me takrat udari…

…in na koncu moja Mirjam…sicer ni zadnja, ona je prva, zame najčudovitejša oseba na svetu…kako dobro se ujameva pove podatek,  da se v času najine zveze nisva nikoli tako skregala, da bi bilo potrebno vpitje in kričanje…no, mogoče sva takšna človeka, ki raje vse spore oz.kratke stike zgladita z pogovorom…všeč mi je da je tako in všeč mi je Mirjam takšna kot je, pridna, trmasta, zgovorna, ljubeča, predana, nagajiva…to je moja Mirči

Mirjam…srečen sem, da si prišla v moje življenje…LJUBIM TE …