Arhivirana sporočila kategorije 'miks'

Spanje in zbujanje

Ko sončni žarki počasi zapuščajo obličje naših krajev, in se začne mrak spuščati okoli naših domov, se naše življenje počasi umirja. Pripravljamo se na takšen ali drugačen način na zasluženi počitek. Eni gredo v posteljo kar kmalu drugi pa kasneje. No sam sem v tisti skupini, katera hodi spat tam okoli 22 ure – odvisno spet, če je kaj pametnega na televiziji.

Naša Neža pa je ena izmed tistih ki ima svoj urnik zelo zgoden. Malce pred 18 uro že postaja tečna in takrat jo je potrebno še animirati da ne tečka, pa tudi da nam ne zaspi še preden je preoblečena v pižamico. Če imamo srečo jo tako držimo pokonci tja do 19 ure, največkrat pa naša lepotička zaspi že malce prej. Neža ima pač takšno zgodnjo uro in zaradi tega se ne sekirava preveč – kakor ji paše. Zbuja se nekako trikrat na noč in po dojenju nazaj zaspi. Četrtič je pa ura tam nekje okoli  5 zjutraj – takrat jo Mirjam prinese v najino posteljo in skrb nad njo prevzamem jaz. Njena mamica se obrne vstran in zasluženo in v miru (recimo) :-) odspi nekaj kitic, sam pa dokaj nahitro Nežo uspem uspavati.

Te občutke, ko tvoje dete zaspi ob tebi se ne da opisati. Ko tako poslušam njeno dihanje ob sebi, ko tako spokojno spi se mi kar malce blede od sreče. Še preden zaspi se pa skoraj vedno stisne k mojemu obrazu in s tistimi rokicami se nekako poizkuša dotakniti obraza in ko ji to uspe se ji čez obraz spreleti velik nasmeh. Občutki so res nepopisni – nekako takšni kot takrat ko sva prvič plesala. Naša malčica nato spi, če imamo srečo seveda, tudi več kot dve uri, največkrat pa ji uspe vsaj dobro uro. In takrat so vsa jutra tako lepa; če se delam da spim, me poizkuša zbuditi z rokicami in če tako ne gre, začne zbujati z svojim glasom – najprej potiho, nato pa čedalje glasneje. In ko vidi da odprem oči,takrat sem sigurno cel moker, saj če imam obraz blizu njenih ust, me celega oslini :-D Prav vidi se ji, da je srečna in komaj čaka na najino jutranjo telovadbo.

                  Takole se igram s svojim tatom

Najina telovadba je sestavljena od trebušnjakov po njeno, nato kolesarjenje po zraku z nogicami, potem pa se prime za moje prste in jo moram potegniti v sedeč položaj. Po njenih reakcijah vidim da ji to zelo paše. Ona bi seveda kar sedela, sedaj zadnje čase pa opažam, da se hoče že postavljati na svoje noge. Deklica malce prehiteva, ampak se lepo pogovorim z njo da jo to še vse čaka. Kot da razume kaj ji govorim s početjem kmalu preneha. Je res pridna in ubogljiva ta najina Neža. Vprašanje je, do kdaj bo tako :-)

Med tem časom Mirjam vstane, segreje kopalnico in pripravi vse za preoblačenje naše tamale. Takrat je tudi čas, da jo oddam v njene skrbne roke. Sam pospravim posteljo, srečen in komaj spet čakam na naslednje jutro, ko bova z Nežo spet norela v postelji. Vedno sem rad zjutraj potegnil v postelji in dremal še kakšno urico. Tega sedaj ni več in včasih se zalotim, da bi mi res prijalo še kaj takega…ampak jutra z Nežo in mojo Mirjam so nekaj fantastičnega in tega ne menjam za nič na svetu.

          v svoji postelji  pogovor z rožico

          -)  Včasih spim tudi v pomožni posteljici pri noni…

  • Share/Bookmark

GLASUJ ZAME!!!!!!!!!!!!!!!!!

GLASUJ ZAME!!!!!!!!!!!!!!!!!

…naj najprej povem,da piše tata v mojem imenu, ker sem zaenkrat še premala za te stvari:))…zakaj sem šla v to igro??…kdo ve, morda zato, da vidim, koliko prijateljev sploh imam in da vidim, kdo vse me ima rad..nisem tekmovalna, daleč od tega, le preizkušam ta svet okoli sebe..

…torej, če me imaš vsaj malo rad, mi pomagaj da pridem čim više..vem, da si štipendije ne bom priigrala, kakšno malenkost pa mogoče dobim…in z mano lahko tudi ti dobiš presenečenje…ko te srečam, pa dobiš en velik moker poljubček od mene

lp, Neža

KLIKNI IN GLASUJ ZAME!!!

  • Share/Bookmark

Prvi glasbeni koraki

Vedel sem da se bo to zgodilo, saj sem sam ljubitelj glasbe. Vseskozi, tako doma kot v avtu poslušam glasbo, zelo rad zabrenkam na kitaro, se kdaj pa kdaj vsedem za klaviature, si žvižgam tisto prvo jutranjo pesem katero slišim po radiu…glasba mi veliko pomeni – sicer sem pa v preteklosti tudi služil z njo, tako da je res zvesta spremljevalka skozi vsa moja obdobja, katera sem preživel.

V nedeljo sta moji punci zganjali norčije in na tla privlekli tudi razna glasbila za otroke. Tokli sta po bobnih, tamburinih in podobnih tolkalih in se zraven smejali da ju je bilo užitek gledati. Ko sem jih tako gledal me je prijela nezaustavljiva želja po igranju. Ker že lep čas nisem igral na klaviature sem jih takoj priklopil in začel igrati otroške pesmice. Neža se je umirila in z odprtimi usti gledala čudo, iz katerega se je slišala glasba. Začela je tudi stegovati rokice proti Yamahi in ni bilo vprašanja, da ji ne bi ugodil te njene želje.  Posadil sem jo zraven, oči so se ji zasvetile in začela je udarjati po tipkah. Kakšen nasmeh je bil to – glasen, slinast, razsposajen. Oba z mojo ljubeznijo sva uživala ob pogledu nanjo…kako tudi sama uživa in gleda tiste lučke, zraven pa posluša svoje ustvarjanje.

                             glasbenica Neža

Zgleda, da bo tudi Neža vzljubila glasbo – rada jo bo poslušala, saj jo rada poslušava oba njena starša, če jo bo pa rada ustvarjala in preigravala bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.

  • Share/Bookmark

Kolike in sesalnik za prah

Ne vem kdo in kdaj je iznašel sesalnik za prah, vem pa to, da je dobra in koristna zadeva pri čiščenju prahu po naših stanovanjih. No, ne samo prahu, danes marsikatero nesnago počistimo z njim. Nikoli, ampak resnično nikoli, pa si ne bi mislil, da bom kdaj z njim umirjal in uspaval svojo malo Nežo.

Neža je kmalu po rojstvu , tako kot skoraj vsi novorojenčki dobila krče – kolike. Kako hudo jo je bilo gledati, ko se zvija v teh bolečinah in nekajkrat sem ob tem  tudi sam dobil solzne oči. Tam stojiš ob njej, pomagati pa ne moreš z ničemer, razen da jo nežno držiš v objemu in ji brundaš kakšno pesmico. Imeli smo nekaj različnih krem, pa kapljice takšne in drugačne, Mirjam se je strogo držala diete, da ja ne bi prihajalo do tega ampak vse skupaj je bore malo pomagalo. Je res tako kot pravijo – kolike bodo toliko časa, dokler ne mine tistih famoznih tri mesece novorojenčkovega življenja.

Strokovnjaki imajo namreč tezo, da bi mati praviloma morala nositi otroka v sebi celih 12 mesecev – šele takrat je namreč njegov organizem dovolj razvit za samostojno življenje. To tezo temeljijo na tem, da kolike resnično izvodenijo točno po treh mesecih od PDP (predvideni datum poroda). Tudi pri nas je do tega prišlo po točno treh mesecih. Naša dojenčica ni imela ne vem koliko močnih krčev in tudi držali se niso dlje kot pol ure – hvala bogu, saj baje nekatere fantke drži tudi do pet ur in še čez.

Sam sem zraven te nadloge skoraj doktoriral. Ogromno sem prebral o kolikah, nato pa mi je nek članek dal misliti. Pisalo je o tem, kako otroci v trebuščku slišijo zvok pretakanja krvi – to je baje zelo šumeče, kot bi brnel kakšen delujoč stroj. Posvetilo se mi je, kaj potrebujem, da potolažim Nežo.Zvok sesalca. Ob prvem napadu krčev po tem spoznanju sem sam prijel Nežo in šel k pripravljenem sesalcu in glej čudo; ta zoprni zvok jo je pomiril in hkrati uspaval.

Tedaj sem vedel, da moram ta zvok tudi posneti na CD – z malce iznajdljivosti sem tudi prišel do tega zvoka in ga 24-krat zapekel na CD. To je bilo po prvem mesecu življenja naše lepotičke.

Danes je stara štiri mesece in tri dni in moram povedati, da ta zvok še vedno dela čudeže.Vsem novopečenim staršem polagam na dušo – preizkusite zvok svojega sesalca ob težavah svojega novorojenčka in sigurno boste veseli ob spoznanju da nobena farmacevtska zadeva ne pomaga tako, kot pomaga stari dobri domači sesalec za prah.

naša lepotička

Glede na to, da me sprašujete in prosite za to datoteko, vse lepo prosim, da najprej doma poizkusite z vašim domačim sesalcem. Če otroku pomaga, potem me kontaktirajte.Elektronskih naslovov ni potrebno dodatno dopisovati, saj imam vpogled v vaš profil in vidim, katerega ste prijavili.

Hvala za razumevanje.

  • Share/Bookmark

Koncert za Nežo

Že dolgo časa sem obljubljal, no, hmmm, ne ravno obljubljal, je bilo vse bolj v moji glavi, da je čas, da svoji Neži kakšno pesmico zapojem tudi ob spremljavi kitare. Že v začetku tedna sem si zadal, da se bo to zgodilo ta vikend. Sicer to ni nič kaj takšnega, tako težkega, ampak vseeno, …je varno spravljena na vrhu omare…ob trimesečni dojenčici pa je že vzeti nekaj z visoke omare podvig.

Zaradi dopustov sem štirinajst dni delal po cele dneve – Nežo sem zelo malo videl, saj ko pridem zvečer domov ona že sanja svoje sanje. Komaj sem čakal sobote, ko sem delal samo dopoldan in po kosilu je kitara že bila v bližni mojih rok. Na novo uglašena je čakala na pravi trenutek. Tudi ta je prišel…moja draga se je nekje izgubila – verjetno je kaj pametnega počela,v najslabšem primeru pa je sedela pri računalniku in prebirala sveže objave na Ringaraja portalu. Zelo rad sem sam z Nežo, že od vsega začetka najinega druženja, saj mi to zelo dviguje samozaupanje pri delu z dojenčkom. Saj joče, ampak ob tem vidim, da jo znam potolažiti na takšen ali drugačen način, norčav ali pa malce bolj resen.

Do spanja dojenčici ni bilo, sva pa prišla že do tiste faze, ko se hoče pogovarjati in takrat je zelo dovzetna na vse zvoke. Kako lepo in milo gleda ko te posluša…jaz se kar topim, ko jo gledam tako sijočo in srečno v moji bližini. Zelo čudno je gledala to veliko, črno reč v mojih rokah – in kako so se ji usta odprla od začudenja, ko je zaslišala, da ta reč oddaja čudne glasove. Začel sem igrati in peti otroške pesmice katere so mi prišle na pamet: Naša četica koraka, Čebelica Maja, Čuk se je oženil, Ringa ringa raja in podobne pesmice za otroke. Od vseh jo je najbolj impresionirala Huda mravljica – verjetno zato, ker ji jo pojem že od njenega rojstva. Ker že lep čas nisem brenkal, so me že začeli boleti prsti, pa sem si rekel, da na hitro še nekaj za svojo dušo, pa da vidim kaj “vžge” pri dojenčici. Na Queene ni trznila, na Dylana prav tako..na koncu pa sem se spomnil še na eno, katero ji tudi pojem od vsega začetka – predvsem takrat, ko jo imam v svojem naročju…tako pridno, mirno, spokojno – to je pesem od Faraonov, Ti znaš. Nisem mogel verjeti svojim očem in ušesom – obraz se ji je spremenil v en sam sijoč nasmeh, povrhu vsega pa je še začela zraven spuščati glasove, kot da bi pela. Bil sem šokiran in sem še danes.

Zavedam se, da Neža ni pela, vem pa, da ji je bilo všeč. Ali je hotela to povedati ali pa je res zraven pela, pa tega ne bom nikoli izvedel.

                            Me spet slikaš?

  • Share/Bookmark

Nič več novorojenček

Danes je moja hči stara tri mesece. Kako čas beži…saj človek kar verjeti ne more, da je minilo že toliko časa od dneva ko se je rodila.

Kako drobcena je bila, nebogljena….s strahom sem jo v porodnišnici pol ure po rojstvu prijel v naročje in bil ponosen kot še nikoli. Danes nisem nič manj, temveč še bolj, saj vsak dan sproti opažam spremembe pri njej. Ko gledam slike izpred treh mesecev in jih primerjam z zdajšnjimi, skoraj verjeti ne morem koliko je zrastla, pa dobila na teži…sedaj je prava dojenčica – polne roke, polne noge…lepi podplati in prstki na nogah…rokice so že v raziskovalnem delu, okušane vsak dan vsaj 100 krat…slinimo se maximalno kolikor se da, tako da že kar redno uporabljamo slinčke.

Neža je še vedno nebogljena, drobcena ni več…ko hoče, se že “pogovarja” z nama, se jezi – predvsem na vrtiljak nad posteljico, veliko se smeji, tudi joče ko ji kaj ne paše…rada se sprehaja, no, takrat hitro zaspi – verjetno je to znak, da ji paše na svežem morskem zraku. Zelo rada je nagec, predvsem na previjalni mizi – ona tam resnično uživa,  se smeji, pogovarja, telovadi, afne gunca…zdi se mi, da je to njen trenutno najljubši kotiček.

Kaj bi vse zamudil če ne bi bilo Neže…tega prej nisem vedel, sedaj vem…rad jo imam, zelo rad…ker vidim, kako hitro čas teče in posledično temu Neža raste in se razvija, se bom potrudil, da bom še bolj užival vsak preživeti trenutek z njo, tudi tiste trenutke, ko bi človek najraje imel v ušesih kakšne čepke :-) .

Trenutno delam cele dneve, in to štirinajst dni skupaj…uff kako pogrešam Nežo, pa njeno mamico tudi, da ne bo pomote…med razmišljanjem o svojih dveh dekletih se mi večkrat prikrade misel o še enem dojenčku,  saj mala Neža raste. Če se bo zgodilo, naj se zgodi – pa bo dobila naša dojenčica bratca ali sestrico.

 Neža še enkrat – vse najboljše za dopolnjene tri mesece oz. trinajst tednov. Tebi pa tudi hvala, ker si naju z mamico tako osrečila in resnično uživava živeti s teboj, tako kot upam, da tudi ti z nama.

Me spet slikaš? Jaz in moj Miško S tatom v San Simonu

  • Share/Bookmark

Petindvajseti september dvatisočpet

Danes je natanko dve leti, odkar sva z Mirjam zaživela skupaj…tisti dan sem prišel na Obalo in od takrat sem samo enkrat sam šel v svoje kraje, in še to čisto na začetku, ko sem še vozil stvari v novo domovanje.

Dve leti je relativno dolgo obdobje, po drugi strani pa zelo kratko, vsaj kar se mene tiče. Ti dve leti sta minili zelo hitro, dogajalo se je veliko; od bolezni njenega očeta, začetkom postopka oploditve, nosečnostjo, rojstvom Neže…bilo je veliko smeha, sreče…nekaj joka, žalosti zaradi omenjene bolezni. Tudi moja mama je pristala v bolnišnici – močna aritmija – srce je postalo leno, ni hotelo normalno biti. V teh dneh je bila na posegu kjer so ji ritem spet uredili…upam in želim si, da bo tokrat ubogala zdravnike in začela skrbeti samo zase in malce pozabila na druge..mami, če to bereš; ” čimveč bodi zunaj, sprehajaj se,  bodi vesela in srečna, saj imaš za kaj biti – imaš svojo prvo vnukinjo ki te potrebuje, da jo razvajaš” :-)

Trenutno je vse pod kontrolo…tast je v čedalje boljši kondiciji – le tako naprej Jože, mama se drži in upam, da uboga svoje bližnje in se sprehaja…midva imava “gužvo” doma, saj nama mala Neža zapolnjuje vsako minuto dneva…res je naporno, to moja Mirjam še bolj občuti kot jaz, ampak ko te mala navihanka pogleda s svojimi očmi, se pogovarja, ti zaspi v naročju – uuuuaaauuuu, kakšen občutek sreče me takrat udari…

                               Le v kaj se je zagledala?

…in na koncu moja Mirjam…sicer ni zadnja, ona je prva, zame najčudovitejša oseba na svetu…kako dobro se ujameva pove podatek,  da se v času najine zveze nisva nikoli tako skregala, da bi bilo potrebno vpitje in kričanje…no, mogoče sva takšna človeka, ki raje vse spore oz.kratke stike zgladita z pogovorom…všeč mi je da je tako in všeč mi je Mirjam takšna kot je, pridna, trmasta, zgovorna, ljubeča, predana, nagajiva…to je moja Mirči :-)

Mirjam…srečen sem, da si prišla v moje življenje…LJUBIM TE

                               Moji dve punci         

  • Share/Bookmark

Otroška soba

Hja, marsikdo bo rekel, češ, vi ste se pa pozno odločili urediti svoji hčeri svojo sobo. Izgleda res tako.Ampak stvar je drugačna. Kot vsi bodoči starši, sva tudi midva hotela še pred rojstvom najine Neže urediti sobo, pa tega ni “dovolil” Nežin nono, saj je hotel biti zraven pri tem opravilu. In glede na to, da se zdravi za rakom in je bil takrat zelo šibak, brez moči, pa tudi volje, sva mu ugodila in mu obljubila, da bo vodja projekta pri polaganju laminata.

Pa je prišel teden, ko naj bi začeli s projektom otroška soba. Moja draga se je takoj javila, da hoče prebeliti sobo. Zmenila sva se, da se tisti dan sam vseskozi ukvarjam samo z Nežo – glede na to, da malčico dojimo, jo pokličem samo takrat, ko bo dojenčica lačna. Zelo fino, sem si mislil, tamalo bom pa že porihtal, sam pa bom imel dosti časa za internet, TV, pa kakšna kitica dremanja bo sigurno padla. Ha, pa sem delal račun brez krčmarja. Vedel sem, da naša Neža čez dan spi zelo malo, ampak da skoraj nič, me je pa zelo šokiralo. Od šestih in pol zjutraj do sedmih zvečer je malčica spala celih uro in petnajst minut v štirih delih – najdaljši je trajal 25 minut. Vmes pa je počela marsikaj – bilo je nekaj krčev, bil je jok, dosti smeha, pogovarjala sva se, pela, poslušala radio pa zvok sesalca – ta zvok ji je itak najljubši :-) .Tudi uspavati je ni težko – moraš jo imeti v naročju in zraven najmanj stati, še bolje pa je, da hodiš. Bog ne daj, da se z njo v naročju vsedem.Takoj mi da vedeti, da ji to ni všeč in naj se potrudim, da bo zadovoljna z menoj.

Skratka, zvečer sem bil sesut. Veliko raje bi prebelil celo stanovanje, kot pa še enkrat dal to skozi. Vsa čast moji ljubezni in vsem mamicam, ko so s svojimi dojenčicami cele dneve in noči in to zdržijo. No, tudi jaz bi, če bi tako naneslo, ampak mi ni potrebno saj Mirjam res obvlada svoje poslanstvo.

Naslednji dan pa sva z nečakom od Mirjam, seveda pod nadzorom tasta, položila laminat, postavila omare na mesto in sobica je dobila lep, svež izgled. Potrebno je bilo samo še malce dekoracije na stenah, velik Tweety na vrata, nov lestenec in kar začutilo se je, da je to njena soba.

Sama soba ni nič kaj posebnega, posebno jo bo naredila Neža s svojo prisotnostjo, s svojim duhom, šarmom, ljubkostjo. Trenutno je sveže pobeljena in po stenah “načičkana” z nalepkami Tweety. Kasneje  jo bo pa itak sama urejala po svojih idejah. Važno je samo to, da je bila narejena oziroma urejena z veseljem, delalo se je s posebnim žarom in z mislijo na njo – sicer nas je pa itak dostikrat prišla pogledat v naročju svoje mamice.

vrata v njen svet omara prostor za počitek

                        Tole je pa zanimivo Še malo…

  • Share/Bookmark

Na obisku

Končno je prišel dan, ko sva najino hči popeljala na daljšo vožnjo – na obisk k dediju in babici. Vedela sva, da problemov ne bo nobenih, saj Neža v avtu zelo hitro zaspi…po drugi strani ti pa ni vseeno, saj ne veš kako bo resnično preživela in se odzvala na tako dolgi vožnji. No, če so že bili kakšni strahovi, so se le-ti razblinili nekje nad Črnim kalom, ko je malčica utonila v globok sen, tako da sem se pred Videžem presedel naprej k Mirjam, katera je tokrat prevzela krmilo v svoje roke in uživala v vožnji.

                                    Budno spremljanje dogajanja ob cesti…

Jaz sam, sem pa tudi neznansko užival v vožnji na zadnjem sedežu ob svoji hčeri. Kako lepo jo je gledati, ko tako brezskrbno spi v svojem sedežu…vsake toliko časa se zasmeji v spanju, mogoče zakrili s svojimi malimi ročicami,  da o zehanju ne govorim…ure in ure bi jo lahko gledal in užival ob njeni prisotnosti. Sam rad klepetam, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom presedel, saj je bila Neža zame slaba sopotnica, saj ni spregovorila niti besedice, ampak se je odločila, da bo večino vožnje prespala. :-)

      Avtocesta Pred Litijo

Vožnja po avtocesti je hitro minila in kmalu smo se znašli na Zasavski cesti. V Litiji smo se ustavili v trgovini, kjer se je naša dojenčica tudi zbudila in zahtevala svoj obrok. V avtu je dobila svoje in kaj kmalu smo se znašli v kraju, kjer sem preživel svojo mladost in še marsikaj drugega.

Starše smo malce presenetili, pa tudi iskreno razveselili s svojim zgodnjim prihodom, saj nama Neža ni delala prav nobenih preglavic na poti k njima. Kako lep je občutek, ko k svojim staršem pripelješ svojega otroka - njuno vnukinjo, v katero sta tako zaljubljena in bi storila zanjo prav vse. Kako ponosno o njej govorita in razlagata svojim sosedom, prijateljem in znancem – kar vidim ju, kako ob tem kar žarita. Tako kot jaz, ko smo šli na sprehod po mestu – kar lebdel sem od sreče, saj sem poleg sebe imel obe svoji ljubezni. Obiskali smo tudi moje bivše sodelavce, katere sem se razveselil, saj jih že lep čas nisem videl in slišal.

                                      Pogled z mostu

Ko smo popoldan naredili sprehod še na drugo stran Save, se mi zdi, da sem na samem mostu, ko sem v objektiv svojega fotoaparata lovil domači kraj, dokončno spoznal da imam svojo družino in da živim na drugem koncu Slovenije. V delčku sekunde sem preletel ves potek svojega življenja zadnjih par let in se skrivnostno zasmejal sam zase zavedajoč se, kako je usoda nepredvidljiva – ko še sam ne veš kdaj, te pot zanese čisto drugam, kjer najdeš svojo srečo.

Čas je hitro letel, saj se je bližal odhod nazaj proti morju. Med tem časom smo obiskali še vikend, kjer smo nabrali nekaj sliv, naredili nekaj lepih slik in se imeli zelo lepo. Neža je v času obiska zelo zelo uživala – krčev je bilo za vzorec, sama je budno spremljala vsak naš gib, si ogledovala marsikaj, njen vrhunec pa je bil prav zagotovo ta, ko sta v torek zjutraj z mojim bratom/njenim stricem pred njegovim odhodom v službo tako glasno klepetala,  da sta zbudila še dedija ki se nam je z veseljem pridružil in se nato vsi skupaj še naprej smejali vragolijam naše dojenčice. Sama se je prav dobro zavedala, da je v središču pozornosti in prav videlo se je, kako uživa  v tem. No,  stric Tomaž se je že najavil, da nas bo kmalu obiskal in komaj čakam, da vidim, kako se bo njun pogovor nadaljeval. :-)

    dedijev čebelnjak in ribnik Tri generacije pred računalnikom

  • Share/Bookmark

Ribiški praznik, Kalamari in Slavko

Neža ne manjka na nobenem odmevnejšem dogodku v Izoli. Po koncertu v San Simonu in praznovanju Faraonov, katerega je obiskala v torek, je sinoči “hotela” okusiti izolski ribiški praznik. Ta praznik je star že skoraj sto let – prvi zapisi o tem prazniku kažejo, da so ga pripravljali že leta 1910 in tudi takrat so ga organizirali v mesecu avgustu. Prvič se ga bolj podrobno omenja že avgusta 1912 leta kot Ribiški praznik oz. Festa dei pescatori, obstaja pa možnost, da je praznik obstajal že prej.

Vsa leta se na ta dan v sami Izoli dogaja marsikaj – od raznoraznih športnih dogodkov, priprav takšnih in drugačnih ribiških jedi, do koncertov, predvsem obalnih vrhunskih ansamblov, katerih na tem področju v preteklosti res ni manjkalo. Letos so to čast na glavnem Velikem trgu imeli skupina Kalamari in pa znani pevec Slavko Ivančič , kateri je poznan po tem, da je deloval kot vokalni solist in frontman v znanih zasedbah Bazar in Faraoni, sedaj pa že nekaj let prepeva kot samostojni glasbenik, v zadnjem času pa kot gost skupine Kalamari. Naj povem, da ga sam zelo rad poslušam. Nemalokrat so mu tekstopisci kot sta Drago Mislej – Mef in Miša Čermak naredila pesmi, pisane na njegovo kožo. Si predstavljate da pesmi Dober dan, Tina, Portorož 1905, Mi ljudje smo kot morje, Kar je res je res, Ti znaš, poje kdo drug namesto njega? Nemogoče, saj je v vsako od njih vtkal tudi delček sebe.

Danes ne poje več v kvalitetnih skupinah, kot sta bili Bazar in Faraoni…je na svoji, samostojni poti, dostikrat pa se mu na odru pridružijo fantje iz skupine Kalamari, katere najbolj poznamo po njihovem hitu Angelca, katerega so poleg njih prepevali Marko, Tulio in Slavko. Moje mnenje je, da so s tem skupnim delovanjem z Ivančičem sami naredili korak nazaj, saj jih Slavko popolnoma zasenči in tu delujejo kot njegova spremljevalna skupina. Mogoče to tudi so, tega ne vem, saj ne poznam ozadja njihovega skupnega delovanja. Glede na to, da sem v tem tednu obiskal tako koncert Faraonov v San Simonu, kot Slavkov nastop z Kalamari sinoči v Izoli, sem prišel do zanimivega zaključka, katerega pa verjetno marsikdo pozna. Faraoni brez Slavkota…hmmm…manjka jim…je frontman v pravem smislu besede..publika mu je “jedla iz rok” tako v San Simonu kot v Izoli. So dobri, ni kaj, ampak z njim lahko zopet pokorijo Slovenijo na zabavni sceni. Slavko brez Faraonov ni pravi Slavko – celo življenje je pel v bendih in potrebuje bend , zaveznike na odru, da osrečujejo poslušalce. Želim si, pa verjetno ne samo jaz, tudi ogromno privržencev Faraonov in njega samega, da si sežejo v roko in nadaljujejo, kjer so pred leti končali. Upam, da res niso prevelike zamere z obeh strani, da se to ne bi moglo zgoditi.

Spoznali ste glavni razlog, da sem z Nežo, z mojo Mirjam in njenim bratrancem Giovannijem in njegovo zaročenko Chiaro iz Firenc obiskal to fešto. Neža spet ni imela ničesar od vsega tega…sama je bila v svoji sanjski deželi in ni je motila ne množica ljudi, kot tudi ne glasna glasba ki je donela iz zvočnikov. Medtem ko je sama spala, sta njena “tastara” pela ob starih hitih Bazarja in poskakovala v ritmu dobre glasbe. Okoli polnoči sva se pa midva, “tastara” odločila, da bi bil čas odhoda domov, saj je verjetno dobro, da se dvomesečna dojenčica malce naspi tudi v miru svojega doma.

Danes smo malce utrujeni…meni pivo očitno ni najbolj “prijal” – sem nekako mačkast, pa ga sploh ni bilo veliko, draga je utrujena in trenutno počiva/spi v spalnici…sam sem tu, pred računalnikom ( maček je že zdavnaj odšel :-) ) Neža ob meni v ležalniku meditira – raje gleda kot čukec, kot pa da bi utonila v sen in nedelja se bo počasi prevesila v večer…

                                         Dan potem…

Jutri je nov dan, nov teden…Nežo peljemo na prvo daljšo vožnjo….gremo k mojim staršem, njenim dedijem in babici ter stricu Tomažu.

Ste se kdaj vprašali, če se lahko sporazumete z Italijanom, kateri ne zna besedice slovensko, angleško pa samo jesti in spati…sam, kot priseljenec na Obali nimam pojma o italijanščini. Naj vam povem da je vse mogoče…ob pivu sva se pogovarjala – on me je presenetil z znanjem angleščine, sicer indijanskim…sam pa sem se tudi čudil, od kdaj poznam toliko italijanskih besed? :-)

 Ja ja…In vino veritas…ob pivu pa postaneš poliglot. :-)

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »