Prvič očka in še kaj…

Kot sem zadnjič obljubil, tako danes objavljam slike z Nežine fešte. Tudi sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo prej, ampak na žalost se ni dalo.No, naj slike govorijo.

Leto je naokoli…kako čas hitro beži…spomnim se dogodka, kateri mi je tako spremenil življenje, kot bi bil včeraj…moje življenje je dobilo neko novo dimenzijo - postal sem oče čudovitega otroka, moje, oz. najine Neže.

Njen prvi rojstni dan se je letos zelo lepo poklopil, saj je prišel na soboto. Moja draga se je maximalno potrudila pri organizaciji…no, tudi sam sem nekaj prispeval k temu, da se je tamala lepo počutila, in da je uživala v krogu svojih najbližjih, kot tudi v krogu svojih najljubših prijateljev in prijateljic. Na fešto smo namreč povabili naše najbližje, njeno babico, dedija, nonota, nono, strica, teto, bratranca in pa Zalo s Tadejem¹ . Stric Tomaž, se je opravičil zaradi obveznosti, jo je pa zato predčasno obiskal pred dnevi.

Popoldan pa so bili povabljeni njeni najboljši prijateljčki : Val, Enei, Matia, Gal, Erika in Klara s svojimi starejšimi spremljevalci. Tudi oni so se opravičevali - Klara se je opravičila zaradi dopustovanja, Matia pa je dobil ravno na ta dan povišano temperaturo. No, Klara in Matia, zamudila sta veliko, ampak v Nežinem imenu vama obljubim, da bosta nadoknadila zamujeno, pa čeprav z kakšnim sladoledom in kavico ali pivom za starše.

Bilo je veliko smeha, nekaj malega tudi joka, kričanja, otroškega žlobudranja…bilo je veliko čofotanja v bazenu, igranja, bilo je crkljanja…bilo je lepo, vsaj tako je bilo razbrati z večine obrazov, ki so bili v soboto prisotni na Nežinem slavju.

Hvala vsem, ki ste se odzvali našemu povabilu…vesel sem, kot tudi moja ljubezen , da ste prispevali s svojo prisotnostjo k popolnemu dnevu moje čudovite hčere Neže.

PS: V naslednjih dneh pa sledi foto objava.

1. najboljša prijateljica, bivša soseda od Mirjam [↩]

Odkar sem spoznal vražjo primorko, Mojo ljubezen sem vedel, oz. čutil, da si bom z njo ustvaril družino. Vedel sem tudi, da bo prišel tisti dan, ko se bom po prelepem Krku sprehajal z njo in pa z najinim otrokom. Lansko leto sem to že vedel in nestrpno sem čakal letošnje poletje, ko bo Neža z nama.

Glede na to, da se je Mirjam porodniška iztekla v začetku junija, sva planirala, da gremo v “naš kamp” od 17. do 30.maja.

Priprave in pakiranje je bilo letos kar precej zahtevno, no, vsaj za mojo ljubezen, saj je bilo prvič, da sva morala misliti na najino deklico. Na račun tega, je Mirjam ostala brez nekaj kosov garderobe, saj jo je pozabila doma. Še dobro, da smo pred časom šli v nakup, novega, večjega avtomobila, tako da je bilo prav z užitkom vanj spravljati vse tiste torbe in nahrbtnike z rečmi, za katere sva mislila, da Neža ne bo mogla preživeti. No, midva sva se s tem kar preveč obremenjevala, saj je vse tiste igrače bore malo uporabljala. V kampu je bilo toliko zanimivih stvari zanjo…od vseh storžev, takšnih in drugačnih kamenčkov, mravelj, veveric, raznih ptičkov, ni čutila skoraj nobene potrebe po svojih igračkah.

Vožnja je minila prijetno, malčica je na poti spala, klepetala, opazovala raznoliko naravo, na koncu poti pa tudi rahlo začela nakazovati, da ima počasi te poti dovolj. In na cilju, pred prikolico…aaaaa…ni se mogla načuditi vsem novim stvarem, katere je videla prvič v življenju.

Neža je uživala sto na uro…zdi se mi, da je najbolj uživala na velikem ležišču, saj je lahko spala med nama, podnevi ob dežju pa je rada norela po njem. Najljubša igra pa ji je itak bila odpiranje in gledanje skozi okno, katero je spremljalo glasno vzklikanje in klicanje mimoidočih.

Glede na to, da je prvi teden skoraj neprestano deževalo, smo ga vseeno lepo preživeli, saj je bilo to le naše prvo skupno počitnikovanje. Še dojenčica je v tistih deževnih dneh nenormalno veliko spala, tako da sva se tudi midva lepo spočila. Nato pa je prišlo tako težko pričakovano lepše in toplejše vreme. Neži sva napihnila oba bazenčka¹ in v njima je uživala, špricala, kričala. Morje je okusila samo z nogicami v plitvini, saj sva čakala še kakšno stopinjo več. No, v ponedeljek se je tudi to zgodilo. Spravila sva jo v Fredov obroč in v njem je dobesedno eksplodirala v vsej svoji vzhičenosti, sreči in veselju. Glede na začetek sezone, ko so moji podplati kar precej občutljivi, sem imel kar precej dela z njo, da sem jo lovil po tisti plitvini, saj je hitro osvojila, kaj mora početi, da se bo gibala tudi v morju. No, drugi dan pa sem jo ukanil, saj sem ga zavezal na daljšo vrvico in stvar je bila pod kontrolo. Ampak, drugi dan teh problemov sploh ni bilo, saj je Neža dobesedno uživala na vodi. Na obrazu je imela tisti prelep, rahel in uživaški nasmešek, opazovala je valove, morsko dno, naju…bila je tako brezskrbna in lepa, da sem vseskozi kar čutil nekakšen cmok v grlu, in bi najraje kar zajokal od vse te sreče. Mamica se je nastavljala jutranjim sončnim žarkom, sam pa sem bil zaposlen z bdenjem nad hčerjo in pa z svojimi mislimi - kako lepo je to življenje ob dveh tako čudovitih dekletih.

Dnevi so hitro minevali ob vseh sprehodih in smehu za katere je velikokrat poskrbela najina princeska. Že na prvih počitnicah je dobila tudi prvega oboževalca - malega korenjaka z Gorenjske.

Konec uživanja je prišlo kmalu. Mirjam se po čudovitem obdobju nosečnosti in porodniške začenja služba, Nežo pa čaka prvi rojstni dan, jesenski odhod v vrtec in še marsikaj na njeni poti življenja.

Uf, moja piška raste prehitro.

1. v tavečjem sva tudi midva poležavala  [↩]

Vse je enkrat prvič, sem napisal v eni svojih prvih objav. No, tudi bolezen pride enkrat. Neža je v dnevih pred dopustom dobila prehlad. Domnevam da od mene, jaz pa od očeta, ko sem se potikal po svojih krajih¹

Najprej sem sam zbolel, ko sem se pozdravil, pa je prišel dan, ko najina Neža ni bila tako razpoložena kot ponavadi. Že po njenem obnašanju se je videlo, da ni prava - razigrana je bila samo na trenutke. Tretji dan pa je revica zakuhala - vročina se je vzdignila tudi na 38,5. Baje to za otroka ni veliko, če si pa navajen , da tvoj otrok nima težav je pa že pri tej temperaturi rahla panika, tako da sem na nedeljo popoldan klical dežurnega, kateri me je prijazno pomiril, da tudi če otrok odklanja gosto hrano, da pa normalno pije, da je strah odveč - bati se je treba samo dehidracije.. No, najina Neža je pila dovolj tekočine tako da sva bila po tem telefonskem pogovoru oba z Mirjam pomirjena.

Po tednu dni se je mala pobrala in spet je postala prava navihanka…sam pravim, kar naj bo, saj jo nekako že znava ukrotiti, bolezen pa se naj jo le na daleč izogiba. Mislim, da jih bo še prehitro domov nosila, saj se počasi bliža njen odhod v vrtec.

PS: Njenega prehlada se je nalezla tudi njena mamica, katera pa ima večje probleme - saj ji je prehlad preskočil na ušesa tako da je morala pomoč poiskati celo v bolnici.

1. bil na koncertu Little pigov [↩]

Še pred kakšnim tednom sem bil prepričan, da naša Neža ne bo plazila po kolenih, ampak da bo ta korak preskočila, saj ji nikakor ni dišalo plaziti se po kolenih, po “trdih” laminatih. Povrhu vsega se vztrajno postavlja na noge, tako da je resnično vprašanje časa, kdaj bo punčka shodila. Vsi otroci njenih let že kar nekaj časa uspešno opravljajo to opravilo, najini navihanki pa se zgleda ni zdelo preveč utrujati in pri tem imeti boleča kolena. Par dni nazaj pa vidim Nežo, kako na najini postelji  v spalnici prav veselo plazi in se izmika mojem crkljanju. Opa, sem si mislil, po mehkem gre, po tleh pa se gospodični ne da premikati.Tri dni nazaj mi Mirjam pravi, da je navihanka pri nonotu in noni prvič plazila po tleh. Torej je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Neža plazila tudi pred mojimi očmi.

In se je zgodilo tudi to…predvčerajšnjim, ko pridem iz službe, takoj zaslišim iz kuhinje:”Neža, kdo je prišel?” Počasi si slečem jakno, odložim torbo, obenem pa slišim meni do tedaj nepoznan zvok. Pogledam proti vratom kuhinje in zagledam svojo navihanko kako plazi proti meni in se mi smeje.

V tistem trenutku sem bil spet kakšen centimeter nad tlemi….bil je spet eden izmed trenutkov, kateri se ti vtisnejo v spomin za vedno. Bravo Neža!

Naj se pohvalim še z nečem….Ne pravijo zaman, da je kovačeva kobila skoraj vedno bosa. Glede na to, da se profesionalno ukvarjam z akvaristiko sem šele sedaj v teh dneh, po dolgem času res lepo uredil Nežin akvarij. Še Neža je bila naslednje jutro zelo navdušena nad njim.

Po dolgem času sem obiskal Strunjan. Razlog temu ni bil samo pohajanje po kraju, v katerem sem kot najstnik preživel vsako leto desetdnevne počitnice, temveč obisk staršev, ki sta preživljala nekajdnevni oddih v hotelu Salinera.

Kljub jutranjemu dežju se je dan začel lepo. Le kako se ne bi, ko pa sem ob odhodu v službo zagledal tako prekrasen prizor v postelji - mamica in mala Neža sta tako lepo spali da mi je srce zaigralo od sreče in radosti.

Z mojimi starši smo se dobili pred gostilno Pod trto, kjer nas je ob mojem velikem začudenju postregel moj dober znanec iz bivših krajev Borut¹. Hrana je bila okusna, pivo se je prileglo ob tako prijetnem soncu, Neža pa je bila spet v svojem elementu. Sedeli smo namreč ob prehodu, tako da je mala imela vse pod kontrolo, med drugim je osvajala tudi malega italijančka .

Po kosilu smo s starši naredili še sprehod, potem pa sta se napotila v bazen, mi trije pa na kraj, kjer sem včasih počitnikoval. Med potjo mi je moja Mirjam pokazala kje je včasih njen oče gojil školjke in kje je imel privezane svoje barke.

 Spomini so kar prihajali in prihajali, podoživljal sem trenutke ki so se mi takrat vtisnili za vedno.

Po skoraj dveh urah potikanja po Strunjanu, smo se zapeljali skozi drevored pinij ² proti domači Izoli.

Sobotni dan je tako minil zelo hitro…ponavadi je tako… vse lepo hitro mine, spomini pa ostanejo za večno - tako ta sobota, kot prejšnja na srečanju blogerjev.

1. DJ, tonski mojster ipd [↩]
2. ta drevored me fascinira že od majhnih nog [↩]

Moje dve dekleti sta danes odšli na obisk k noni, sam pa imam pred službo še toliko časa, da napišem par vrstic in dodam na blog nekaj novejših slikic najine Neže.

Neža raste in res jo je včasih kar težko držati v naročju saj je zelo živa in radovedna.Čez dva dni bo stara devet mesecev in ta naša mala princeska se noče plaziti tako kot naj bi se vsak dojenček. Gre sicer kakšen meter nazaj ali pa se vrti okoli osi. Igrače ji dajeva toliko od nje stran, da bi se le potrudila in bi jih dobila ampak ne….njej se ne da…ona raje raziskuje laminat na tleh kot da bi se malce potrudila in prišla do nje. Zgleda, da bo plazenje preskočila in bo prej hodila, saj se že prav lepo postavlja na noge.

Drugače je pa zdrava in vesela deklica, ki se zelo rada nasmeje vsakomur kateri jo ogovori. Je najina sreča in zelo sem vesel, ko vsak dan, vsako uro, mojo ljubezen spravi v prisrčen smeh, kljub temu, da je v teh trenutkih žalostna zaradi svojega očeta.

PS: Pri naslovu te objave pa mi je pomagala blogovska znanka Jazzy, katera je pred časom objavila malce drugačen naslov… za avtorstvo se ti oddolžimo

Radiocapris poznam že kar nekaj časa. Tudi ko še nisem živel na Obali sem ga vsaj ob nedeljah poslušal tudi preko spleta. Odkar sem pa tu, pa poslušam v glavnem ta radio. Na njem vrtijo dosti glasbe, tako novejšo, kot tudi glasbo za nas, nostalgike. Na marsikatero pesem z njihovega repertoarja sem že zaplesal z Nežo, pa tudi z mojo boljšo polovico.

Dostikrat imajo tudi kakšne nagradne igre in moram reči, da oba z Mirjam kdaj pa kdaj dobiva kakšno nagrado z njihovim logotipom. In ravno v teh dneh sem zopet dobil enega od teh njihovih “bonbončkov”.

Ker Mirjam tudi osebno pozna Anamarijo, katera s Tomažem tvori meni najljubši voditeljski par na radiu, smo se odločili, da jih obiščemo vsi trije. Snidenje je bilo prisrčno, glavna pa je zopet bila najina Neža. Kako nepremično je gledala Tomaža in se mu skrivnostno nasmihala. Le zakaj? Mogoče zaradi sončnih očal, dolgih las, zaradi brk ali bradice? Mislim, da tudi ta misterij pozna samo Neža.

Po kratkem obisku smo se odpeljali nazaj v Izoli, kjer smo zopet uživali 100 na uro in se nastavljali prijetnemu sončku, kljub temu, da je bila temperatura nizka.

Meni se končuje dopust - teden sem preživel res zelo lepo s svojima dekletoma…naredili smo nekaj krajših izletov, spoznal sem nekaj čudovitih ljudi…jutri pa, hmmm, v nove zmage.

Naša dojenčica vztrajno raste in z lahkoto pridobiva centimetre - pred dnevi sva ji z mojo drago namerila čez 70 cm. Res je že prava skoraj že velika punca - tudi kilogramčki se počasi nabirajo - jih je že preko 9 kg.

Ker imamo že nekaj časa kupljene avtosedeže zanjo, sva bila mnenja, da bi verjetno bil že čas, da vidiva, kako bo mala Neža sprejela drugačen sedež od te dozdajšnje lupinice katera ji je že premajhna. V moj mali avto sva namestila avtosedež malce cenejšega razreda, saj se bo v njem bolj poredko vozila, v večjem avtu pa ima avtosedež Kiddy.

In smo vsi trije dočakali tudi prvo vožnjo naše tamale v “tavelikem sedežu”. Bila je dobesedno navdušena, saj je bilo to zanjo nekaj novega - z veseljem je opazovala okolico in obenem kričala. Prav z užitkom jo je bilo gledati in poslušati.

Čez nekaj dni pa smo vajo ponovili, le da takrat z večjim avtomobilom in z daljšim izletom - šli smo v Lipico….Nežo je Kiddy uspaval tako tja kot po poti nazaj. Če pa ni spala, se je prav veselo igrala z igračami ki so v odsnovni opremi tega sedeža.

Zgleda, da sva zadela z sedeži - tako glede varnosti - to nama je najvažnejše, no pa tudi udobnost za najino princesko je pomembna. Kiddy res izgleda malce čudno s to varnostno mizico - važno je samo, da se najina Neža v njem dobro in predvsem varno počuti.

Kaj je sreča? Pred parimi leti bi vam na to vprašanje naštel nekaj stvari, katerih vam danes zasigurno ne bi. Moram povedati, da sem zelo srečen človek, saj me obdajajo ljudje katere imam neizmerno rad, tako prijatelji, sorodniki kot sodelavci.

Moji dve punci sta pa itak poglavje zase. Mirjam ljubim bolj kot vse na svetu, tamala princeska je pa moja hči - mislim, da to vse pove kaj čutim do nje Tudi onadve me ljubijo oziroma me imajo rade, saj to čutim na vsakem koraku in zaradi tega se imam za srečnega človeka. No, kljub temu pa pridejo trenutki ko sem še posebej srečen, trenutki ki se zapišejo za celo življenje. Tak trenutek se mi je zgodil včeraj popoldan, ko mi je  Neža v naročju zaspala. Počutil sem se, kot da bi osvojil Mt.Everest, saj se to res zgodi bolj poredko¹ . V tem trenutku sem tudi v Mirjamovih očeh opazil srečo - hvala bogu, da je teh trenutkov v najinem življenju veliko.

Vem, da  se imamo lepo, da se imamo radi in vem, da nas čakajo še velike in lepe stvari.

1. ponavadi se midva igrava in počenjava razne neumnosti [↩]