Arhivirana sporočila kategorije 'Neža'

Vrtec

No, prišel je tudi tisti dan, katerega smo se “bali” vsi pomalem..eni bolj eni manj, Neža pa zasigurno najmanj, saj ni vedela kaj jo čaka v naslednjem poglavju njenega življena. Glede nato, da so moji starši na drugem koncu Slovenije, Mirjamovi pa se spopadajo z težko boleznijo, nama ni preostalo drugega,kot da sva jo dala v vrtec.

Mirjam si je vzela 14 dni dopusta – teden prej in teden za uvajanje. Skupni teden so preživele maximalno lepo, nato pa je prišel ponedeljek, ko je Neža prvič prestopila prag vrtca. Bilo je malce jokanja, ampak se je kar hitro potolažila s pomočjo prijaznih vzgojiteljic. Prve dni ni bila v vrtcu po cel dan, ampak je mamica prišla po njo vsak dan kasneje…četrtek in petek pa je tudi že nekaj malega spala – v bistvu je bila že skoraj cel dan sama v vrtcu. Naslednji teden pa se je začelo čisto zares. Zjutraj sem jo jaz peljal v vrtec, popoldan pa je ponjo prišla Mirjam. po pogovorih z vzgojiteljico nama je bilo lažje, saj je povedala, da se Neža hitro umiri in da se jo da lepo animirati. Skratka, povedala je, da je pridna.

 Vrtec je nekako sprejela, le zjutraj je kriza, ko zajoče in te pogleda s tistimi njenimi okicami, ki vpijejo :” bodi z mano!!” .Vedno nato še malce postojim v garderobi, če bi še slišal njen jok, a moram povedati, da jo hitro potolažijo, saj joka ne slišim več. To je zame kar žalosten del vrtca – veseli del pa je tisti del, ko jaz hodim po njo…ko pridem pred igralnico, pazljivo pogledam vanjo, jo zagledam, ona pa tudi v skoraj istem trenutku dvigne pogled in oči se ji zasvetijo od veselja. Hitro se dvigne, roke v zrak in proti vratom; “tataaaaa” …dežurna vzgojiteljica ji odpre vrata, Neža pa skoči v moje naročje in se stisne k meni in potiho govori: “tata,tata” no, včasih tudi mama, saj jo sigurno dosti bolj pogreša kot mene.

Najhujše dni smo po moje dali skozi, no vsaj upam…problem je slovo, tako za njo, kot za naju. Trenutno je na bolniški, saj je prebolela prvo virozico – dobila jo je od mamice. V ponedeljek pa se že vrača v svojo skupino Žogice, kjer se bo spet igrala z ostalimi otroci in “tovarišicami” Dolores, Tatjano, Jadranko in Patricio.

moji dve princeski

moji dve princeski

  • Share/Bookmark

Prvič na čolnu

 

Poletje se počasi končuje in s tem tudi kopalna sezona – letos, smo za razliko od lani kar nekajkrat šli na plažo z našo punčko. Neža namreč obožuje morje in zelo uživa, ko lahko čofota po mili volji. Če se malce potrudi, se z brcanjem tudi oddalji od naju, ob tem pa kriči od navdušenja.

Prejšnjo nedeljo pa smo zgleda bili na zadnjem letošnjem uživanju na vodi. In ravno to zadnje uživanje je bilo nekaj posebnega. Posebno pa zato, ker nismo bili sami. Že dopoldan smo se srečali z Nežino prijateljico Klaro in njenimi starši. Ker se Mirjam in njena mamica poznajo, saj so skupaj prevozile z vozički kar nekaj kilometrov po Izoli, smo se ustavili na kavici. Beseda je dala besedo in na hitro smo se dogovorili, da gremo popoldan skupaj na plažo – točneje s čolnom proti Belim skalam. Klarin tata, je namreč strasten podvodni ribič in zaradi tega tudi lastnik velikega gumenjaka. Dogovorili smo se za po kosilu, oz.za čas, ko se bosta obe princeski zbudili.

Po kratki vožnji z avtom do parkirišča, smo se otovorjeni naložili na čoln. No, največ “prtljage” sta imeli Neža in Klara – nato pa že jaz, saj sem s seboj imel tudi nekaj piva za starejše. Med vožnjo s čolnom smo izvedeli, da je tudi za Klaro to krst na vodi, saj se še ni peljala z njim. Obe sta bili pridni…zvedavo sta opazovali kaj se dogaja, zraven pa tudi nas, če smo mogoče v kakšnih skrbeh. Po sidranju smo vsi od prvega do zadnjega uživali v objemu toplega morja, se sušili na čolnu, pili čaje, vodo, eni pa tudi pivo, prijetno čvekali in uživali poletje. Kot da bi vedeli, da je to letošnje zadnje nastavljanje soncu v kopalkah. Imeli smo se super…sicer pa, kako bi se lahko imeli drugače ob tako prijetni družbi kot so Klara in njena starša.

 

morski deklici

morski deklici

 

uživanje v vodi

uživanje v vodi

 

kdo koga čuva?

kdo koga čuva?

delfinka ;-)

delfinka ;-)

moja dva sončka

moja dva sončka

Klara in njena mamica

Klara in njena mamica

skupinska

skupinska

pot domov

pot domov

Klara, Helena, Peter…še enkrat se vam v imenu vseh treh zahvaljujem za prijetno družbo in dogodek, ki nam je lepo popestril nedeljsko popoldne. Verjamem, da se bomo še vnaprej družili skupaj, vendar se prvega skupnega druženja verjetno nikoli ne pozabi.

  • Share/Bookmark

Hodim

Prišel je tudi ta dan, ko smo dočakali, da je najina Neža shodila.

Bilo je v ponedeljek…bil sem v službi, ko me je moja draga poklicala in vsa vzhičena povedala, da se je zgodilo tudi pri nas doma in pred njo. Neža je namreč svoje prve korake naredila že pri svojem bratrancu, kateri jo je čuval čez poletje tisti čas, ko sva se z Mirjam križala s službami. Pred nama pa je zgleda kar imela neko zavoro – ko sem jo naprimer poklical, se je raje spustila na kolena in prišla do mene. Nisva se sekirala glede tega, sva pa bila nestrpna in komaj sva čakala, da jo vidiva tudi midva.

In v ponedeljek se je to tudi zgodilo…sicer je hoja še vedno “račja” :-) , ampak z vsakim korakom je korak stabilnejši. Prav lepo jo je gledati, ko je vsa navdušena nad svojo novo vrlino. In ko naju vidi, kako sva srečna nad njenim početjem, se tudi glasno smeje in zraven vsa navdušena tudi sama sebi ploska. Ona bi kar vseskozi hodila, midva pa sva sedaj še toliko bolj pozorna nad njo, saj kar na hitro izgine izpred oči.

Dojenček že nekaj časa ni več, sedaj pa je res tisti pravi otrok, ki hodi, kriči, joče, se smeje…vesel sem in ponosen, da imam takšno hči…je taprava…najina.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Prvič sama

Tudi to se je moralo zgoditi , vendar si tega nikakor nisem želel, da zaradi vzroka kakršnega smo imeli v tem primeru. Ker je morala moja draga v bolnišnico na operacijo, se je Neža morala soočiti tudi s tem, da bo preživela nekaj noči brez mamice. S tem spoznanjem sem dneve pred tem preživel z nekakšnim  cmokom v grlu, saj naše noči še vedno niso mirne – Neža se še vedno vsaj enkrat na noč prebudi in zahteva nežno mamičino roko, ter kakšen požirek čaja.

Glede na to, da si nisem mogel urediti dopusta, je padla odločitev, da bova teh nekaj dni, ko bo Mirjam v bolnišnici preživela pri njenih starših.

Prišel je ponedeljek, nono in nona sta prišla po Nežo, sam pa sem s težkim srcem odpeljal Mirjam v bolnišnico. Imel sem popoldansko izmeno in ura se nikamor ni premaknila. Komaj sem čakal konec službe, da se odpeljem k svoji Neži. Njej ni manjkalo ničesar – ona je uživala 100 na uro na svežem zraku. Sta pa toliko bolj “nasrkala” nono in nona, saj je malčica vseskozi hotela hoditi, pa obiskovati kokoške pri sosedih – skratka bilo je zelo naporno za njiju. Kmalu je prišla tudi ura za ritual pred spanjem, steklenička mleka in uspavanje. No, s tem nimam nobenih problemov, bolj sem se bal noči; kako bo, jo bom slišal, jo bom znal umiriti in uspavati nazaj…To so bila vprašanja ki sem jih imel sam pri sebi, saj tega sam še nisem počel.

Vsi strahovi so  bili odveč…Neža se je zbudila samo enkrat – slišal sem jo menda še preden je zastokala ;-) …popila je malce toplega čaja in utonila nazaj v miren sen. Zjutraj, ko sva se zbudila pa me je čakalo prijetno presenečenje. Saj se vedno rada z menoj pocrklja, ampak tokrat se je crkljala več kot pol ure, mi dajala poljubčke, me božala, objemala, se smejala…videlo se je, da je srečna, pa čeprav ob njej ni bilo njene skrbne mamice.

Kljub temu, da je bila najina Mirjam stran od naju, sva vseeno preživela dve prijetni noči in še lepša jutra. No, vseeno pa so najlepša tista, ko se zbudimo vsi trije skupaj, ko ni potrebno nikomur nikamor hiteti…ko se crkljamo in  norimo po postelji.

Mamica je doma, sedaj tudi že v službi. Čakamo na izvide in držimo pesti. Z Nežo pa si želiva, da kljub temu, da sva se imela lepo, ne bova nikoli več brez njene mamice preživljala noči.

  • Share/Bookmark

Pri frizerju

Glede na to, da odkar Mirjam spet dela in da sva na različnih smenah, je bilo samo vprašanje časa, kdaj me bo mala navihanka spremljala k frizerju. No, tudi to se je zgodilo pred nekaj dnevi.

Kadar delam popoldan, greva vedno vsaj za kakšno urico na sprehod. Ker je  moja frizerka prišla z dopusta, pa sem si mislil, da bi blo fino pogledat, če ima prosto, da me na hitro postriže, saj sem imel res že malce predolge lase. Pri frizerki sva bila takoj na vrsti. Nežo sem z vozičkom postavil blizu stola za friziranje, tako, da je imela vse pod kontrolo. Kar nekako nisem mogel verjeti, saj je bila nadvse resna, kar ni njena značilnost – budno pa je spremljala vsak gib gospe, ki me je strigla. Brez besed, nepremično, je spremljala potek dogajanja, ko pa je frizerka Neži pokazala hrbet, pa je tamala glasno protestirala, češ, ne vidim kaj počnete z mojim tatom! Neverjetno, Neža me je čuvala. Če bi mi kdo prej rekel, da imajo enoletni otroci takšno skrb do svojih najbližjih mu verjetno ne bi verjel.

V glavnem, obisk pri frizerju je uspel. Neža je bila precej tiho, razen kadar je zagledala frizerkin hrbet in posledično temu mene ni videla – takrat je zagodrnjala. Bila pa je nadvse navdušena nad mojo kratko frizuro – nisem ji pustil, da mi gre po laseh, dokler si nisem umil glave. Ko pa se je to zgodilo, pa je deklica, kričala od navdušenja in me božala po laseh sigurno vsaj deset minut.

Bilo je lepo…spet ena nova izkušnja, tako njena kot moja – naslednja večja preizkušnja pri frizerki pa jo čaka, ko bo sama sedela na njenem stolu – do takrat pa ji bo še nekajkrat lase skrajšala njena nona.

                                            na stolčku

  • Share/Bookmark

Fešta

Kot sem zadnjič obljubil, tako danes objavljam slike z Nežine fešte. Tudi sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo prej, ampak na žalost se ni dalo.No, naj slike govorijo.

Ob čakanju sem se igrala z Mikijem Lepo je sprejemati darila Kako lepo je to napisano… hvala, hvala, hvala Poglejte kaj sem dobila Njih imam rada - me bojo še dosti, dosti razvajali Z Eriko sva najbolj korajžni Mi imamo se fajn čofotanje slika vse pove Meni nagaja sonček Tudi mamice so se imele fajn Val z očkom jaz in moja mamica kaj pa tale moj prijateljček počne? Moja prva torta … gasilska Res je bila dobra,mmmm

  • Share/Bookmark

Vse najboljše moja princeska

Leto je naokoli…kako čas hitro beži…spomnim se dogodka, kateri mi je tako spremenil življenje, kot bi bil včeraj…moje življenje je dobilo neko novo dimenzijo – postal sem oče čudovitega otroka, moje, oz. najine Neže.

Njen prvi rojstni dan se je letos zelo lepo poklopil, saj je prišel na soboto. Moja draga se je maximalno potrudila pri organizaciji…no, tudi sam sem nekaj prispeval k temu, da se je tamala lepo počutila, in da je uživala v krogu svojih najbližjih, kot tudi v krogu svojih najljubših prijateljev in prijateljic. Na fešto smo namreč povabili naše najbližje, njeno babico, dedija, nonota, nono, strica, teto, bratranca in pa Zalo s Tadejem1 . Stric Tomaž, se je opravičil zaradi obveznosti, jo je pa zato predčasno obiskal pred dnevi.

Popoldan pa so bili povabljeni njeni najboljši prijateljčki : Val, Enei, Matia, Gal, Erika in Klara s svojimi starejšimi spremljevalci. Tudi oni so se opravičevali – Klara se je opravičila zaradi dopustovanja, Matia pa je dobil ravno na ta dan povišano temperaturo. No, Klara in Matia, zamudila sta veliko, ampak v Nežinem imenu vama obljubim, da bosta nadoknadila zamujeno, pa čeprav z kakšnim sladoledom in kavico ali pivom za starše. ;-)

Bilo je veliko smeha, nekaj malega tudi joka, kričanja, otroškega žlobudranja…bilo je veliko čofotanja v bazenu, igranja, bilo je crkljanja…bilo je lepo, vsaj tako je bilo razbrati z večine obrazov, ki so bili v soboto prisotni na Nežinem slavju.

Hvala vsem, ki ste se odzvali našemu povabilu…vesel sem, kot tudi moja ljubezen , da ste prispevali s svojo prisotnostjo k popolnemu dnevu moje čudovite hčere Neže.

                       Težko je takole čakati na prijatelje…   -)

PS: V naslednjih dneh pa sledi foto objava.

  1. najboljša prijateljica, bivša soseda od Mirjam []
  • Share/Bookmark

Prve počitnice

Odkar sem spoznal vražjo primorko, Mojo ljubezen sem vedel, oz. čutil, da si bom z njo ustvaril družino. Vedel sem tudi, da bo prišel tisti dan, ko se bom po prelepem Krku sprehajal z njo in pa z najinim otrokom. Lansko leto sem to že vedel in nestrpno sem čakal letošnje poletje, ko bo Neža z nama.

Glede na to, da se je Mirjam porodniška iztekla v začetku junija, sva planirala, da gremo v “naš kamp” od 17. do 30.maja.

Priprave in pakiranje je bilo letos kar precej zahtevno, no, vsaj za mojo ljubezen, saj je bilo prvič, da sva morala misliti na najino deklico. Na račun tega, je Mirjam ostala brez nekaj kosov garderobe, saj jo je pozabila doma. Še dobro, da smo pred časom šli v nakup, novega, večjega avtomobila, tako da je bilo prav z užitkom vanj spravljati vse tiste torbe in nahrbtnike z rečmi, za katere sva mislila, da Neža ne bo mogla preživeti. No, midva sva se s tem kar preveč obremenjevala, saj je vse tiste igrače bore malo uporabljala. V kampu je bilo toliko zanimivih stvari zanjo…od vseh storžev, takšnih in drugačnih kamenčkov, mravelj, veveric, raznih ptičkov, ni čutila skoraj nobene potrebe po svojih igračkah.

Vožnja je minila prijetno, malčica je na poti spala, klepetala, opazovala raznoliko naravo, na koncu poti pa tudi rahlo začela nakazovati, da ima počasi te poti dovolj. In na cilju, pred prikolico…aaaaa…ni se mogla načuditi vsem novim stvarem, katere je videla prvič v življenju.

Neža je uživala sto na uro…zdi se mi, da je najbolj uživala na velikem ležišču, saj je lahko spala med nama, podnevi ob dežju pa je rada norela po njem. Najljubša igra pa ji je itak bila odpiranje in gledanje skozi okno, katero je spremljalo glasno vzklikanje in klicanje mimoidočih.

                          S tatom na najljubši poziciji…

Glede na to, da je prvi teden skoraj neprestano deževalo, smo ga vseeno lepo preživeli, saj je bilo to le naše prvo skupno počitnikovanje. Še dojenčica je v tistih deževnih dneh nenormalno veliko spala, tako da sva se tudi midva lepo spočila. Nato pa je prišlo tako težko pričakovano lepše in toplejše vreme. Neži sva napihnila oba bazenčka1 in v njima je uživala, špricala, kričala. Morje je okusila samo z nogicami v plitvini, saj sva čakala še kakšno stopinjo več. No, v ponedeljek se je tudi to zgodilo. Spravila sva jo v Fredov obroč in v njem je dobesedno eksplodirala v vsej svoji vzhičenosti, sreči in veselju. Glede na začetek sezone, ko so moji podplati kar precej občutljivi, sem imel kar precej dela z njo, da sem jo lovil po tisti plitvini, saj je hitro osvojila, kaj mora početi, da se bo gibala tudi v morju. No, drugi dan pa sem jo ukanil, saj sem ga zavezal na daljšo vrvico in stvar je bila pod kontrolo. Ampak, drugi dan teh problemov sploh ni bilo, saj je Neža dobesedno uživala na vodi. Na obrazu je imela tisti prelep, rahel in uživaški nasmešek, opazovala je valove, morsko dno, naju…bila je tako brezskrbna in lepa, da sem vseskozi kar čutil nekakšen cmok v grlu, in bi najraje kar zajokal od vse te sreče. Mamica se je nastavljala jutranjim sončnim žarkom, sam pa sem bil zaposlen z bdenjem nad hčerjo in pa z svojimi mislimi – kako lepo je to življenje ob dveh tako čudovitih dekletih.

Dnevi so hitro minevali ob vseh sprehodih in smehu za katere je velikokrat poskrbela najina princeska. Že na prvih počitnicah je dobila tudi prvega oboževalca – malega korenjaka z Gorenjske.

Konec uživanja je prišlo kmalu. Mirjam se po čudovitem obdobju nosečnosti in porodniške začenja služba, Nežo pa čaka prvi rojstni dan, jesenski odhod v vrtec in še marsikaj na njeni poti življenja.

Uf, moja piška raste prehitro. :-(

Tako varno se počutim ob mamici valovi mi nagajajo tole je pa fino…

s tatom pod tušem tale tovornjak je moj, in tata me včasih posedi na njega in me vozi mmmm njamiii

prvič na kolesu Tole pa res paše, pa še gungam se zraven. Ne me motit,prosim.

                  Pridi se igrat z menoj. moj smisel življenja

  1. v tavečjem sva tudi midva poležavala  :-) []
  • Share/Bookmark

Prehlad

Vse je enkrat prvič, sem napisal v eni svojih prvih objav. No, tudi bolezen pride enkrat. Neža je v dnevih pred dopustom dobila prehlad. Domnevam da od mene, jaz pa od očeta, ko sem se potikal po svojih krajih1

Najprej sem sam zbolel, ko sem se pozdravil, pa je prišel dan, ko najina Neža ni bila tako razpoložena kot ponavadi. Že po njenem obnašanju se je videlo, da ni prava – razigrana je bila samo na trenutke. Tretji dan pa je revica zakuhala – vročina se je vzdignila tudi na 38,5. Baje to za otroka ni veliko, če si pa navajen , da tvoj otrok nima težav je pa že pri tej temperaturi rahla panika, tako da sem na nedeljo popoldan klical dežurnega, kateri me je prijazno pomiril, da tudi če otrok odklanja gosto hrano, da pa normalno pije, da je strah odveč – bati se je treba samo dehidracije.. No, najina Neža je pila dovolj tekočine tako da sva bila po tem telefonskem pogovoru oba z Mirjam pomirjena.

Po tednu dni se je mala pobrala in spet je postala prava navihanka…sam pravim, kar naj bo, saj jo nekako že znava ukrotiti, bolezen pa se naj jo le na daleč izogiba. ;-) Mislim, da jih bo še prehitro domov nosila, saj se počasi bliža njen odhod v vrtec. :-(

PS: Njenega prehlada se je nalezla tudi njena mamica, katera pa ima večje probleme – saj ji je prehlad preskočil na ušesa tako da je morala pomoč poiskati celo v bolnici.

                                    razmišljam o ….

  1. bil na koncertu Little pigov []
  • Share/Bookmark

Bravo Neža!

Še pred kakšnim tednom sem bil prepričan, da naša Neža ne bo plazila po kolenih, ampak da bo ta korak preskočila, saj ji nikakor ni dišalo plaziti se po kolenih, po “trdih” laminatih. Povrhu vsega se vztrajno postavlja na noge, tako da je resnično vprašanje časa, kdaj bo punčka shodila. Vsi otroci njenih let že kar nekaj časa uspešno opravljajo to opravilo, najini navihanki pa se zgleda ni zdelo preveč utrujati in pri tem imeti boleča kolena. Par dni nazaj pa vidim Nežo, kako na najini postelji  v spalnici prav veselo plazi in se izmika mojem crkljanju. Opa, sem si mislil, po mehkem gre, po tleh pa se gospodični ne da premikati.Tri dni nazaj mi Mirjam pravi, da je navihanka pri nonotu in noni prvič plazila po tleh. Torej je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Neža plazila tudi pred mojimi očmi.

In se je zgodilo tudi to…predvčerajšnjim, ko pridem iz službe, takoj zaslišim iz kuhinje:”Neža, kdo je prišel?” Počasi si slečem jakno, odložim torbo, obenem pa slišim meni do tedaj nepoznan zvok. Pogledam proti vratom kuhinje in zagledam svojo navihanko kako plazi proti meni in se mi smeje.

                              Sem hitra?

V tistem trenutku sem bil spet kakšen centimeter nad tlemi….bil je spet eden izmed trenutkov, kateri se ti vtisnejo v spomin za vedno. Bravo Neža!

Naj se pohvalim še z nečem….Ne pravijo zaman, da je kovačeva kobila skoraj vedno bosa. Glede na to, da se profesionalno ukvarjam z akvaristiko sem šele sedaj v teh dneh, po dolgem času res lepo uredil Nežin akvarij. Še Neža je bila naslednje jutro zelo navdušena nad njim. ;-)

                                    Je lep?

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »