Moja princeska

Moje dve dekleti sta danes odšli na obisk k noni, sam pa imam pred službo še toliko časa, da napišem par vrstic in dodam na blog nekaj novejših slikic najine Neže.

Neža raste in res jo je včasih kar težko držati v naročju saj je zelo živa in radovedna.Čez dva dni bo stara devet mesecev in ta naša mala princeska se noče plaziti tako kot naj bi se vsak dojenček. Gre sicer kakšen meter nazaj ali pa se vrti okoli osi. Igrače ji dajeva toliko od nje stran, da bi se le potrudila in bi jih dobila ampak ne….njej se ne da…ona raje raziskuje laminat na tleh kot da bi se malce potrudila in prišla do nje. Zgleda, da bo plazenje preskočila in bo prej hodila, saj se že prav lepo postavlja na noge.

Drugače je pa zdrava in vesela deklica, ki se zelo rada nasmeje vsakomur kateri jo ogovori. Je najina sreča in zelo sem vesel, ko vsak dan, vsako uro, mojo ljubezen spravi v prisrčen smeh, kljub temu, da je v teh trenutkih žalostna zaradi svojega očeta.

rada raziskujem hrano joj mami, še tale predal “pospravim” mmmm, je sladka čokolada

kako je lepo v taveliki postelji ;-) rada sem v mamičinem naročju s tatom rada raziskujem

moj prvi filmski nasmeh ;-) v nizkem štartu ti dam enga lupčka?

PS: Pri naslovu te objave pa mi je pomagala blogovska znanka Jazzy, katera je pred časom objavila malce drugačen naslov… za avtorstvo se ti oddolžimo ;-)

  • Share/Bookmark

Obisk na radiu

Radiocapris poznam že kar nekaj časa. Tudi ko še nisem živel na Obali sem ga vsaj ob nedeljah poslušal tudi preko spleta. Odkar sem pa tu, pa poslušam v glavnem ta radio. Na njem vrtijo dosti glasbe, tako novejšo, kot tudi glasbo za nas, nostalgike. Na marsikatero pesem z njihovega repertoarja sem že zaplesal z Nežo, pa tudi z mojo boljšo polovico.

Dostikrat imajo tudi kakšne nagradne igre in moram reči, da oba z Mirjam kdaj pa kdaj dobiva kakšno nagrado z njihovim logotipom. In ravno v teh dneh sem zopet dobil enega od teh njihovih “bonbončkov”.

Ker Mirjam tudi osebno pozna Anamarijo, katera s Tomažem tvori meni najljubši voditeljski par na radiu, smo se odločili, da jih obiščemo vsi trije. Snidenje je bilo prisrčno, glavna pa je zopet bila najina Neža. Kako nepremično je gledala Tomaža in se mu skrivnostno nasmihala. Le zakaj? Mogoče zaradi sončnih očal, dolgih las, zaradi brk ali bradice? Mislim, da tudi ta misterij pozna samo Neža.

Po kratkem obisku smo se odpeljali nazaj v Izoli, kjer smo zopet uživali 100 na uro in se nastavljali prijetnemu sončku, kljub temu, da je bila temperatura nizka.

Meni se končuje dopust – teden sem preživel res zelo lepo s svojima dekletoma…naredili smo nekaj krajših izletov, spoznal sem nekaj čudovitih ljudi…jutri pa, hmmm, v nove zmage.

                                          kako je fajn na sončku, če imaš mamina očala

  • Share/Bookmark

Nov avtosedež

Naša dojenčica vztrajno raste in z lahkoto pridobiva centimetre – pred dnevi sva ji z mojo drago namerila čez 70 cm. Res je že prava skoraj že velika punca – tudi kilogramčki se počasi nabirajo – jih je že preko 9 kg.

Ker imamo že nekaj časa kupljene avtosedeže zanjo, sva bila mnenja, da bi verjetno bil že čas, da vidiva, kako bo mala Neža sprejela drugačen sedež od te dozdajšnje lupinice katera ji je že premajhna. V moj mali avto sva namestila avtosedež malce cenejšega razreda, saj se bo v njem bolj poredko vozila, v večjem avtu pa ima avtosedež Kiddy.

In smo vsi trije dočakali tudi prvo vožnjo naše tamale v “tavelikem sedežu”. Bila je dobesedno navdušena, saj je bilo to zanjo nekaj novega – z veseljem je opazovala okolico in obenem kričala. Prav z užitkom jo je bilo gledati in poslušati.

je luštno v njem sedet ;-)  V mojem sedežu se tudi fajn spi

Čez nekaj dni pa smo vajo ponovili, le da takrat z večjim avtomobilom in z daljšim izletom – šli smo v Lipico….Nežo je Kiddy uspaval tako tja kot po poti nazaj. Če pa ni spala, se je prav veselo igrala z igračami ki so v odsnovni opremi tega sedeža.

Zgleda, da sva zadela z sedeži – tako glede varnosti – to nama je najvažnejše, no pa tudi udobnost za najino princesko je pomembna. Kiddy res izgleda malce čudno s to varnostno mizico – važno je samo, da se najina Neža v njem dobro in predvsem varno počuti.

  • Share/Bookmark

Sreča

Kaj je sreča? Pred parimi leti bi vam na to vprašanje naštel nekaj stvari, katerih vam danes zasigurno ne bi. Moram povedati, da sem zelo srečen človek, saj me obdajajo ljudje katere imam neizmerno rad, tako prijatelji, sorodniki kot sodelavci.

Moji dve punci sta pa itak poglavje zase. Mirjam ljubim bolj kot vse na svetu, tamala princeska je pa moja hči – mislim, da to vse pove kaj čutim do nje :-) Tudi onadve me ljubijo oziroma me imajo rade, saj to čutim na vsakem koraku in zaradi tega se imam za srečnega človeka. No, kljub temu pa pridejo trenutki ko sem še posebej srečen, trenutki ki se zapišejo za celo življenje. Tak trenutek se mi je zgodil včeraj popoldan, ko mi je  Neža v naročju zaspala. Počutil sem se, kot da bi osvojil Mt.Everest, saj se to res zgodi bolj poredko1 . V tem trenutku sem tudi v Mirjamovih očeh opazil srečo – hvala bogu, da je teh trenutkov v najinem življenju veliko.

mmmm, kako prija tole lenarjenje ;-) 

Vem, da  se imamo lepo, da se imamo radi in vem, da nas čakajo še velike in lepe stvari.

  1. ponavadi se midva igrava in počenjava razne neumnosti ;-) []
  • Share/Bookmark

Strah?

Neža in njena mamica sta se pred nekaj dnevi igrali na tleh. Kar nekaj časa sta zabavali druga drugo in uživali v trenutkih v dvoje.

Kmalu pa je Nežin pogled ošvrknil mamičine nogavice, v njene oči se je naselil nepopisen strah in njen krik se je zarezal v tišino. kričala in jokala je toliko časa, dokler mamica ni ugotovila da razlog tiči v njenih nogavicah. Ko jih je sezula in skrila njenim očem se je v njun svet zopet naselila harmonija in sreča.

                           Ti ti …grda si….

Danes, mesec dni po tem dogodku, se Neža teh nogavic več ne boji. Zgleda da je bil to trenutek ko jih je videla z prav posebnimi očmi ali pa je mogoče bilo kaj drugega…kdo ve – po moje se še sama tega več ne spominja.

  • Share/Bookmark

Vse lepo…

Pa je prišel tudi zadnji dan letošnjega leta, kateri nam je zaznamoval življenje za vedno. V letošnjem letu sem začel v mesecu juniju pisati blog, in zdi se mi da kar uspešno. Glede na to, da sem ga začel pisati zaradi svoje Neže, je sčasoma postal tudi kar precej obiskan z vaše strani, dragi oboževalci Neže in mojega pisanja.

Neža se je rodila 28.06. , slab mesec prej pa sem tudi objavil svoj prvi zapis. Danes ne bom dolgovezil ampak dajem na ogled še nekaj simpatičnih Nežinih fotk.

                          moja prva slika, stara sem približno 45 minut                                                                                            v porodni sobi z mamico spoznavanje s tatom

sama v mamini postelji v porodnišnici prva ura v svojem varnem domu počivanje na kavču

včasih zaspim tudi v svojem avtosedežu med dojenjem jaz in moja najboljša prijateljicaErika

mi troje v ogledalu včasih je luštno tudi v prtljažniku našega avtomobila rada se igram z vezalkami

rada se smejim nogice imam tudi rada malce telovadbe ne škodi

                tudi kakšen papir je zanimiv Želim vam, da se smejite celo leto 2008 kot se bom smejala jaz

V imenu Neže, svoje boljše polovice in mojem imenu vam vsem želim

                vse naj naj, in naj vam bo vsak dan prijeten

                        SREČNO V LETU 2008

 

   

  • Share/Bookmark

Gu-Gu in Neža

Naša mala dojenčica obožuje glasbo. To je verjetno po mamici, ki rada posluša skoraj vse zvrsti glasbe, pa tudi malce po meni, ki pa sem okusil glasbo tudi drugače.1

Neža uživa ob zvokih kakršnekoli glasbe ; oživi in čez obraz se ji nariše en velik nasmeh,  z očmi pa me išče po prostoru, saj ve, da jo bom stisnil v naročje in z njo norel, plesal, se stiskal…ena sama velika sreča jo je.

Sinoči po dolgem času z daljincem najdem nacionalno televizijo in ugledam najavo skupine, katero sem zelo rad poslušal v svojih mlajših letih. Nisem mogel verjeti svojim očem ko sem jih ugledal – Čarli, Tomo, Igor, Roman in Vidic…aaaaa, skupina Gu-Gu.2 :-) V trenutku sem se v mislih preselil več kot dvajset let nazaj, v istem hipu, pa sem že dajal televizor na glas in prijel Nežo v naročje in zaplesal. Oba sva bila srečna. Plesala sva in uživala ob lepih pesmicah; Sam po parku, Mi imamo se fajn in Ljubica mojga srca. No, sam sem zraven tudi pel, užival pa še toliko bolj, ker sem imel v objemu svojo princesko. Ona pa se je smejala, poslušala mene, poslušala glasbo in se slinila.3

Tako se je 28.decembra zgodilo troje; Neža je praznovala svoj mini rojstni dan4 , dobila je nov zobek, sam pa sem po dolgih letih zopet ugledal in slišal Gugujevce – zgledalo je, kot da so njej igrali ob teh dveh njenih dosežkih. :-)

Bravo Neža, bravo Gu-Gu…upam da pri tebi kmalu spet ugledam nov zobek, Gugujevci pa naj me razveselijo z kakšno cd ploščo uspešnic na policah trgovin, da jo kupim svoji hčeri.

                                    A sem lepa v tem krilcu?

  1. Hodil sem v glasbeno šolo - harmonika , v JLA pa sem se naučil igranja na klaviature,bobne in kitaro []
  2. v 80′ letih ena najpopularnejših skupin pri nas []
  3.  včeraj je dobila svoj tretji zobek []
  4. 6 mesecev []
  • Share/Bookmark

Kričanje pred trgovino

Naša mala navihanka je pred časom ugotovila1 da zna tudi kričati. Prav lepo jo je bilo videti in slišati, ko kriči, celo ponosen sem bil nanjo, saj se je spet nekaj novega naučila. Potem pa je čez noč izgubila glas, no bolje rečeno postal je hripav. Bila sva zaskrbljena zaradi tega in na obisku pri starših sem v eni od trgovin srečal bivšo sosedo2,  katera me je potolažila, da je do tega prišlo zaradi centralnega ogrevanja, katero zelo izsuši zrak v prostoru. Že v nedeljo se je Neži glas vrnil, tako da je po poti nazaj ali spala ali pa žlobudrala sama zase. Sedaj z mojo ljubeznijo polagava na radiatorje poleg vlažilcev tudi mokre krpe, da sončece zopet ne pride na slab glas.

Včeraj smo mi trije pohajali po Izoli in obenem zadnjič v tem letu obiskali trgovino, ne eno, ampak tri3 .Ko sva na koncu čakala mamico pred trgovskim centrom, sva prav lepo uživala na sončku, ona v vozičku jaz pa ob njej. Kar naenkrat pa je začela kričati kot nora. Prestrašen jo pogledam in zgrožen spoznam da dojenčica ob navihanem pogledu, nasmejanem obrazu kriči da je veselje. Kriči iz veselja.  Ko opazi, da jo s pogledom prosim naj preneha, to tudi stori, hip zatem pa še z večjo silnostjo zakriči. V vsej zmedi pogledam naokoli in vidim, da ljudje pogledujejo proti nama. Moram priznati, da sem bil v rahli zadregi, saj so ljudje verjetno vsak po svoje interpretirali Nežino kričanje. Obenem pa sem bil tudi ponosen nanjo, češ, že tako mala zna pritegniti množice ljudi. ;-) V tistem trenutku pa je mimo naju šel starejši par in gospa se obrne k meni in mi reče: “Kako lepa je vaša pupa.” Zahvalil sem se ji za kompliment in poljubil svojo hči na lička.

In kasneje, ko sem razmišljal o tem dogodku pridem do zaključka, do katerega je prišel že marsikdo ; tako malo je potrebno, da osrečiš popolnega neznanca. Dosti bi bilo, da je ta neznanka naju samo pozdravila, ona pa je ob tem še pohvalila mojo princesko. Že tako lebdim od sreče, v tistem trenutku pa sem se sigurno dvignil za par milimetrov. :-)

                              Ne me motit ;-)

  1. ne vem kdaj,niti kako in na kakšen način []
  2. patronažno sestro – specialistko za dojenčke []
  3. no, po trgovinah se je podila moja ljubezen,midva sva čakala zunaj []
  • Share/Bookmark

“Prvi spis”

Naša dojenčica kaže zelo veliko zanimanje za tehniko. Telefoni takšni in drugačni, TV sprejemnik, fotoaparat (zdi se mi da se na slikah to zelo dobro vidi :-) ) – vse to jo po izrazu na njenem obrazu sodeč zelo fascinira. Tudi računalnik je med temi zanimivostmi. Sicer zelo gledava, da je mala Neža čimmanj časa pred temi električnimi porabniki, izogniti se pa temu ne moreva.

Tako se včasih zgodi, da jo posadim na kolena in ji pokažem kakšno njeno slikico ali pa sliko na kateri smo vsi trije. Sicer z navdušenjem pogleda na ekran, pokaže tudi, da prepozna obraze na slikah, ampak njo najbolj privlači tipkovnica. Toliko tipk na enem mestu je izredno mamljivih in to zelo nazorno pokaže s tem, ko se začenja stegovati proti njej.  Z njeno mamico se do solz nasmejiva ko tako z resnim izrazom na obrazu tolče po tipkah.

Še dobro da mi “klikerji” včasih delajo zelo hitro, tako sem se spomnil, da sem odprl program za pisanje in prepustil pot njeni domišljiji.

Tole je pa rezultat njenega prvega resnejšega dela na računalniku. Glede na to, na kakšen način sta se njena starša spoznala potem jabolko res ne bo padlo daleč od drevesa. :-)

0,00,1,,

                bfcsyqYXXS1         2          SY1                                        YYS¸¸  A                     1          <5HB  , BU NBZNN GV BCR5RT BVDDQWQA  1                  U8UDNFC        

Če bi pa kdo znal tole dešifrirati in mi prevesti, bi bil pa tudi zelo hvaležen. :-D

  • Share/Bookmark

Spanje in zbujanje

Ko sončni žarki počasi zapuščajo obličje naših krajev, in se začne mrak spuščati okoli naših domov, se naše življenje počasi umirja. Pripravljamo se na takšen ali drugačen način na zasluženi počitek. Eni gredo v posteljo kar kmalu drugi pa kasneje. No sam sem v tisti skupini, katera hodi spat tam okoli 22 ure – odvisno spet, če je kaj pametnega na televiziji.

Naša Neža pa je ena izmed tistih ki ima svoj urnik zelo zgoden. Malce pred 18 uro že postaja tečna in takrat jo je potrebno še animirati da ne tečka, pa tudi da nam ne zaspi še preden je preoblečena v pižamico. Če imamo srečo jo tako držimo pokonci tja do 19 ure, največkrat pa naša lepotička zaspi že malce prej. Neža ima pač takšno zgodnjo uro in zaradi tega se ne sekirava preveč – kakor ji paše. Zbuja se nekako trikrat na noč in po dojenju nazaj zaspi. Četrtič je pa ura tam nekje okoli  5 zjutraj – takrat jo Mirjam prinese v najino posteljo in skrb nad njo prevzamem jaz. Njena mamica se obrne vstran in zasluženo in v miru (recimo) :-) odspi nekaj kitic, sam pa dokaj nahitro Nežo uspem uspavati.

Te občutke, ko tvoje dete zaspi ob tebi se ne da opisati. Ko tako poslušam njeno dihanje ob sebi, ko tako spokojno spi se mi kar malce blede od sreče. Še preden zaspi se pa skoraj vedno stisne k mojemu obrazu in s tistimi rokicami se nekako poizkuša dotakniti obraza in ko ji to uspe se ji čez obraz spreleti velik nasmeh. Občutki so res nepopisni – nekako takšni kot takrat ko sva prvič plesala. Naša malčica nato spi, če imamo srečo seveda, tudi več kot dve uri, največkrat pa ji uspe vsaj dobro uro. In takrat so vsa jutra tako lepa; če se delam da spim, me poizkuša zbuditi z rokicami in če tako ne gre, začne zbujati z svojim glasom – najprej potiho, nato pa čedalje glasneje. In ko vidi da odprem oči,takrat sem sigurno cel moker, saj če imam obraz blizu njenih ust, me celega oslini :-D Prav vidi se ji, da je srečna in komaj čaka na najino jutranjo telovadbo.

                  Takole se igram s svojim tatom

Najina telovadba je sestavljena od trebušnjakov po njeno, nato kolesarjenje po zraku z nogicami, potem pa se prime za moje prste in jo moram potegniti v sedeč položaj. Po njenih reakcijah vidim da ji to zelo paše. Ona bi seveda kar sedela, sedaj zadnje čase pa opažam, da se hoče že postavljati na svoje noge. Deklica malce prehiteva, ampak se lepo pogovorim z njo da jo to še vse čaka. Kot da razume kaj ji govorim s početjem kmalu preneha. Je res pridna in ubogljiva ta najina Neža. Vprašanje je, do kdaj bo tako :-)

Med tem časom Mirjam vstane, segreje kopalnico in pripravi vse za preoblačenje naše tamale. Takrat je tudi čas, da jo oddam v njene skrbne roke. Sam pospravim posteljo, srečen in komaj spet čakam na naslednje jutro, ko bova z Nežo spet norela v postelji. Vedno sem rad zjutraj potegnil v postelji in dremal še kakšno urico. Tega sedaj ni več in včasih se zalotim, da bi mi res prijalo še kaj takega…ampak jutra z Nežo in mojo Mirjam so nekaj fantastičnega in tega ne menjam za nič na svetu.

          v svoji postelji  pogovor z rožico

          -)  Včasih spim tudi v pomožni posteljici pri noni…

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »